Aleluja, Pahor! Drugi prihod izgubljenega in izvoljenega slovenskega sina

13.11.2017 / 06:10 5 komentarjev
Želim si in upam, da bo tudi naslednjih pet let opravljal svoj mandat tako, kot da predvolilne kampanje nikoli ni konec.
NAROČI SE PRIJAVI SE

To so bile kljubovalne volitve. Volitve iz kljubovanja. Mnogi so glasovali za Pahorja zato, ker se jim zdi Šarec prazen in brezvezen občinski obrtnik. In obratno: mnogi so glasovali za Šarca, ker se jim zdi Pahor neodgovoren, nesposoben in neresen.

Mnogi — no, pravzaprav večina — pa sploh niso glasovali, ker se jim takšna ali drugačna brezveznika zdita kar oba in/ali ker imajo poln kufer politike nasploh.

Mati vseh anket bi bila tista, ki bi ji uspelo iz ljudi izbezati zanesljive podatke, koliko jih je volilo za Šarca in Pahorja iz prepričanja in privrženosti, koliko pa iz kljubovanja do drugega kandidata.

V prvem krogu je pri odločanju med devetimi kandidati še prevladovala klasična politična identifikacija — toda v drugem krogu je definitivno šlo bolj za kljubovanje.

Pa kaj potem? Habemus papam Pahor!

41.511

Dejstvo, da je za Pahorja glasovalo [po podatkih DVK z dne 12.11.2017 ob 21:15, tukaj osveženi; op. avt.] samo 41.511 ljudi več kot za Šarca, je navidez majhna razlika, ki pa jo bo Pahor kot narcisoidni dobrovoljček dojel kot ogromno.

In neglede na svojo motnjo se ne bo zmotil. Teh 5,88% več glasov je res velikanska razlika. To je razlika med Slovenijo, ki navidez krčevito in frustrirano pričakuje nove ksihte — pa tudi komplementarne kisle kumarice —, v resnici in še bolj pa si želi tudi stabilnost in predvidljivost. Pomirjujoče poteze že znanih obrazov.

Šarec je igral na karto sprememb in nove politike. Glede na to, da je kandidiral (samo) za predsednika, je bilo to sicer za lase privlečeno. Toda brez tega aduta se zagotovo niti približno ne bi prebil v drugi krog in na koncu dosegel solidnega rezultata.

Da Šarec vendarle ni zmagal, pa je kljub temu znak, da ljudje nismo več tako nori kot leta 2014, ko smo nasedli na landslide novih obrazov SMC.

Glasovi za Slovenijo, kakršna je

Glasovi za Pahorja so bili glasovi za Slovenijo, kakršna je. To je Slovenija, indoktrinirana s prepričanjem, da so politiki vse zavozili, in z željo, da bi nekdo s čarobno palčko vse čez noč spremenil in popravil.

A v psihološkem smislu ni nerazumljivo, da si vsaj do neke mere želimo tudi status quo. Pahor nam je s svojo trmo, trpežnostjo, teflonom, kilometrino in ekumenizmom točno to ponudil. Pahor se je pred nas postavil kot oče naroda nehvaležnih podanikov in nam kot zapozneli, a retorično spretni glasnogovornik plebiscita rekel:

“Ne pozabimo, da smo hoteli svojo državo in da jo zdaj imamo. Naredimo nekaj za to in ne obupajmo! Jaz sem vaše ogledalo in pastir.”

Težava z ogledali je seveda, da nam pogosto kažejo nevšečno podobo, s pastirji pa — vsaj s stališča črede —, da nas imajo za čredo. Zato tudi Pahorja ni vedno prijetno gledati in poslušati. Ampak še manj prijetno je razmišljati o naši četrtpretekli zgodovini.

Pahor se je v tem smislu žrtvoval kot izgubljeni in izvoljeni slovenski sin. Pustil se je križati in z našo karitativno, celo napol religiozno državljansko pomočjo vstal od mrtvih, da bi v svojem second comingu končno le razširil evangelij o Sloveniji in smislu bivanja — ali vsaj upanja — na teh bednih, a lepih 20.251 km² ograjenega pašnika.

2022

Pa še nekaj o zabavnih reakcijah tistih, ki skrbijo za to, da vsak dan in noč preberemo nekaj spodbudnega in pokroviteljskega.

Nekoč osrednje glasilo, danes pa uradni bilten slovenskega medijskega mainstreama si ni mogel kaj, da ne bi pomotoma ugotovil, da “množična neudeležba pomeni pomembno sporočilo novim in starim politikom, predvsem pa Borutu Pahorju” [boldiral jaz] — in nadaljuje:

“[Borutu Pahorju] prihodnjih pet let ne bo treba delati permanentne kampanje. Če želi, da bi dobil še kakšnega naslednika, naj funkciji, ki jo tako rad opravlja, vrne pomembnost, dostojnost in državniško držo.”

Jaz pa si želim in upam, da bo naš novi stari predsednik tudi naslednjih pet let delal vse po starem. Da bo občasno še vedno fenal blondinke v frizerskih salonih in kopal jarke ali praznil kesone za smeti. Ja, tudi to.

Pa da si bo še naprej prizadeval za Ljubljansko pobudo za novo Ustavo EU in bobnal skupaj predsednike drugih držav na Brdo in Brione. Da se bo še kdaj dobil s Kolindo in jo šarmiral tako, kot je znal Jadranko.

No, pa da bo imel bolj srečno roko kot doslej pri imenovanju KPK in pri pomilostitvah. Pa da ne bo čudaško hofiral maturantkam na paradi — sicer pa se jih naj le še kdaj udeleži teh in takšnih prireditev. Pa da bo enkrat poskrbel za salve smeha, ko se bo v obleki zvrnil s supa v Blejsko jezero.

Želim si in upam, da bo Pahor tudi naslednjih pet let opravljal svoj mandat tako, kot da predvolilne kampanje nikoli ni konec. Da bo postavil na laž vse tiste, ki so mu to ves prejšnji mandat očitali. Da bo dal od sebe vse, kot da namerava kandidirati še enkrat.

Bojim se samo deževne in meglene jeseni 2022, ko bodo naslednje predsedniške volitve.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE