Šarec proti Pahorju: Poenostavljena dilema med zajcem in delfinčkom

Po eni strani bilo dobro, če bi predsedniške volitve potekale v treh krogih. To si predstavljam takole:

• V prvem krogu bi izbirali med vsemi kandidati, ki po obstoječem sistemu do določenega datuma vložijo kandidaturo.
• V drugem krogu bi glasovali za prve tri ali štiri najbolje uvrščene kandidate iz prvega kroga.
• V tretjem krogu bi glasovali za prva dva najbolje uvrščena kandidata iz drugega kroga.

Volitve so neke vrste tekmovanje, zato ne vidim razloga, da se ne bi zgledovali po sistemu izločanja, kakršen je v veljavi na nekaterih športnih turnirjih. Prvi krog bi bil predtekmovalna faza, drugi krog polfinale, tretji pa finale.

Rezultati vseh treh krogov — zlasti pa drugega in tretjega — bi bili (neglede na volilno udeležbo) bolj zanesljivi, ker bi imeli volilci več časa in priložnosti za razmislek in primerjavo med njimi.

Volitvam pa bi s tem dodali več suspenza in nepredvidljivosti, kar bi jih naredilo zanimivejše (in še bolj zmedlo vremenarje javnega mnenja).

Naveličani in vsega hudega vajeni

Po drugi strani pa je jasno, da imamo volilci po približno enomesečnem plus tritedenskem obdobju predvolilne kampanje že zdaj vsega skupaj že dovolj.

Kandidati so se izpeli. Povedali so vse, kar so hoteli in imeli povedati. Tudi tega, česar niso hoteli povedati, niso povedali (in tudi v tretjem krogih ne bi).

Izpeli so se mediji, ki samo še po defaultu drkajo na domnevno pomembnost volitev in državljansko zavest, formalno in profesionalno pa si seveda ne izmislijo nič novega. Branost, gledanost, klikanost v primerjavi s tistimi pred prvim krogom pada.

In tudi mi volilci smo se naveličali. Ker le kdo bi iz iskrenega zanimanja tako dolgo posvečal toliko mentalne energije nečemu, kar za naša življenja ni tako zelo bistveno?

Zdi se, da resnično, pristno zanimanje — čeprav do neke mere že histerično — za predsedniške volitve vlada samo še na družbenih omrežjih.

Kot nalašč je Twitter prav ta teden podaljšal dovoljeno dolžino objav s 140 na 280 znakov. Da lahko v Sloveniji pred volitvami malo več nakladamo.

Tudi če ne bi. Ker bolj ko se bližajo volitve, bolj je treba tvitanje poenostaviti. Kar zadeva slovensko tvitosfero, bi lahko tvite skrajšali na 70 znakov. In to so mnogi, premnogi tviteraši tudi obilno izkoristili.

Intelektualna produkcija

Med Pahorjem in Šarcem je zanimiva naslednja primerjava:

Pahor je v predvolilnem času in že prej stimuliral in sprovociral za slovenske razmere enormno intelektualno produkcijo, medtem ko Šarec ni praktično nobene.

Pustimo zdaj ob strani, da je večina Pahorja sesuvala. Dejstvo je, da je Pahor intriganten kandidat, ki hote in nehote vleče nase pozornost in nas sili k razmišljanju. Tudi če ga ne maramo. Tudi če ga ne moremo videti.

V tem ima Šarec velikansko prednost pred Pahorjem. Razen da mnogi ne marajo Pahorja, nima Šarec nobenega zanesljivega aduta, s katerim bi ga premagal. Glasovi za Šarca so bili in bodo glasovi za Nepahorja.

S svojimi ljudskimi lovsko-nabiralskimi retoričnimi figurami — recimo: da nikoli ne zakuri ognja, dokler ne ulovi zajca, ali da so tudi krompir sprva gojili kot okrasno rastlino (kar sploh ni res, BTW) — je Šarec tako obupno nezanimiv in intelektualno nestimulativen, da se njegovim nefanom nad njim ne ljubi niti zgražati.

Ker če je kaj perverzija letošnjih predsedniških volitev, potem je to to, da je Šarcu nekako uspelo izkoristiti ta pišmevuharski in jebivetrski neodnos zdolgočasenih in zateženih slovenskih volilcev, ki se imajo za prepametne, da bi volili Pahorja, ker pač dela selfije na Instagramu in ker ima tatu delfinčka.

Za božjo voljo! Če je kdo v zgodovini Slovenije naredil iz povprečnosti in neambicioznosti velecenjeno vrlino, potem je to Šarec. Sorry.

Bog ne daj

Letošnje predsedniške volitve bodo razen s to svojo perverznostjo šle v anale skratka s tem, da po eni strani skoraj noben intelektualec razen Žige Turka in mene — on tukaj, jaz pa tukaj in tukaj in tukaj in tukaj in tukaj in tukaj in tukaj in tukaj in tukaj in tukaj — ni znal napisati ničesar pametnega v podporo Pahorju in da je po drugi strani kar precej ljudi podobne baže podprlo Šarca. Direktno. Eksplicitno. 

Zato so letošnje predsedniške volitve tudi velik poraz za intelektualce — kdorkoli že so v resnici ali se za to vsaj imajo. Sesuvati Pahorja in/ali podpirati Šarca je zanje sramota, od katere si niti mi zunanji opazovalci ne bomo zlahka opomogli, kaj šele oni sami.

In to neglede na jutrišnji rezultat.