SLO Dosjeji X (4.): Spodrsljaj na bananinem olupku in druge zgodbe
Nadaljevanje včerajšnjega teksta SLO Dosjeji X (3.): Nekoč so živeli strici. Srečno do konca svojih dni.
Konec 1990 sem se prijavil na razpis za direktorja kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma. Vse po pravilih. Brez VIP, brez stricev. Ni šlo samo za to, da se je z imenovanem moral strinjati Rotovnik, imenovati me je moral Svet CD. Ne vem več, katere kulturne korifeje so bili takrat člani.
Požegnati pa me je moral tudi minister za kulturo. To je bil takrat — v Peterletovi vladi — dr. Andrej Capuder, moj profesor francoske književnosti na FF. Drznem si reči, da sem bil kot fan Baudelaira, Mallarméja, Pascala med njegovimi ljubšimi študenti. Že prej je razmišljal, da bi me vzel za asistenta, pa so bile gramatičarke na oddelku proti, ker nisem kazal veselja do slovnice.
Po neki logiki ta položaj sicer ni ministrova stvar, ampak tako pač je (bilo).
Capuder si ni mogel kaj, da me ne bi ob tem posvaril, da je CD “bananin olupek” in da naj pazim, “da mi ne spodrsne”. Kar mi seveda je.
Bavcon
Kakorkoli, Capi je bil moj prvi pravi stric iz ozadja.
Manj kot dve leti pozneje sem že bil glavni in odgovorni urednik Razgledov (Naših razgledov). Tu ni bilo stricev. V tistih časih so človeka službe čakale. Ko sem šel z Dela v CD, so mi delovno mesto zamrznili. Ko pa sem se vračal, mi je takratni odgovorni urednik Tit Doberšek ponudil Razglede, ker je Slavko Fras ravno odhajal v pokoj.
Bili so pa tam drugi strici iz ozadja. Uredniški odbor. Na čelu z znamenitim pravnikom Ljubom Bavconom in Zdenkom Roterjem. Ni jim bilo všeč, da sem takoj po prevzemu “oblasti” začel pisati sam uvodnike za vsako številko. Prej jih je vedno nekdo drug, zlasti zunanji. Izvedel sem, da so imeli sestanek — na katerega me niso povabili — in sklenili, da ti moji uvodniki in druge spremembe, ki sem jih uvajal, niso primerne.
Poslal sem jim dopis, da jih razpuščam. Potem sem sestavil novega po svoji meri in vanj povabil bolj normalne strice in tete à la Manco Košir, Dušana Jovanovića, Zoro Stančič, dr. Gorazda Mrevljeta, Ranka Novaka, Milana Pajka itd.
Tako sem prvič opravil s strici iz ozadja.
Drugi strici
Deset let pozneje sem bil jaz stric iz ozadja. Enkrat leta 2003 je prišla Styria in začela tipati, kako bi vstopila na slovenski medijski trg. Takratni direktor Olimpije Jurij Schollmayer je povedal Klausu Schweighoferju iz njihovega Beteiligungsmanagementa — poznala sta se po nogometni liniji, ker je Styria sponzorirala graški Rapid —, da pozna enega norca, ki hoče ustanoviti dnevni časopis. To se je Styriji zdelo zanimivo in so me kontaktirali.
Ko so se kakšno leto pozneje odločili, da bodo (najprej) lansirali brezplačnik (Žurnal), me je Klaus kot takrat še neformalnega svetovalca vprašal, ali imam idejo, kdo bi lahko bil urednik. Predlagal sem jim Dejana Steinbucha. In res so ga vzeli.
Lepo je biti stric iz ozadja. Tudi Šolija in Klausa še danes hranim v najlepšem spominu.
Gregor Golobič
Enkrat leta 2004, ko so priprave za moj časopis po odstopu motečih elementov kot KBM Infond in Triglav FD že tekle s polno paro, je začela zavlačevati DZS, ki se je medtem vštulila v naš “konzorcij” — Styria je medtem od KD Group že odkupila 20-% delež v Dnevniku —, da bi malo povohljala, kaj sploh nameravamo. Že jaz sem jih imel poln kufer, kaj šele Avstrijci, ki pa se seveda niso kregali s svojimi partnerji pri Dnevniku.
Pa sem se spomnil, da obstaja en stric iz ozadja, ki da je skonektan s Petanom in da ta baje dela vse, kot on reče. Kdo drug kot Gregor Golobič. Pa sva šla na kavo. Rekel sem mu, da je ta Petan too much in naj mu reče, naj si neha zmišljevati in zaradi nekih viroz iz meseca v mesec odlagati sestanke in pisma o nameri in prezentacije in ne vem kaj.
Ne vem, ali mu je Golobič potem res kaj rekel, ampak jeseni 2004 — potem ko sem večji del poletja preždel na Dunaju in z Die Pressejevim art direktorjem dizajniral in koncipiral cajteng —, nas je Petan končno blagovolil povabiti na Mokrice. Tam sem imel prezentacijo. Petan jo je po mojem preslišal, ker je pod mizo skoz pošiljal mesidže, ker je spet imel neko sranje v Termah Čatež.
Seveda pa je DZS oz. Dnevnik naslednje leto lansiral Požarjev Direkt. Tako da nič od tega strica. Kdorkoli je že to bil — Golobič ali Petan himself.
To z Golobičem je bil moj edini kao politični sestanek v okviru tega projekta. Če danes gledam nazaj, bi jih mogoče moral imeti več.
Se nadaljuje.
