SLO Dosjeji X (1.): Paranoični in pragmatični konspiratizem “stricev”

Zimzeleni “strici iz ozadja” so spet v modi. No, saj nikoli niso nehali biti. Teorije zarot, ki včasih mejijo na individualno paranojo, so že desetletja modus operandi slovenske politike in vedno bolj tudi medijev. Z njihovo pomočjo zmagujejo na volitvah. No, zmagujejo v navezi z njimi — včasih premišljeno, kot spolitizirana trobila, in včasih ne, če konspirativnost samo instrumentalno izkoriščajo.

Nedavna stališča Janeza Janše in nedolžno pojasnilo Milana Kučana, ki se je pred novimi očitki Boruta Pahorja samo branil, nato pa navedel tudi nekaj zanj neznačilno ostrih očitkov, so diskurz o stricih prestavila v višjo prestavo.

Precej žalostno je te tedne poslušati večino novinarjev, vključno z javnim servisom in resnimi množičnimi mediji, ko brez trohice distance pristajajo na diseminacijo te prežvečene mentalne igre in z njo v celoti nadomeščajo vsebinsko razpravo.

Trije elementi teorije zarote

Če poenostavim: teorija zarote je prepričanje, ki poskuša dogodek X, ki je predmet obravnave, razložiti s pomočjo vpeljave dodatnega, povsem neutemeljenega in izmišljenega prepričanja, da je za ta dogodek kriva skupina ljudi ali posameznikov z določenim skritim motivom.

Dogodek ni stvar spleta okoliščin, temveč je nenaključen in smiseln v kontekstu fabrikacije nove zgodbe. Sam uvajam koncept “drugega pogleda” v takšno teorijo in ga povezujem s tremi elementi: dogodki, akterji in motivi.

• Prvič, obstaja nenaključnost dogodkov na drugi pogled, ko so navidez arbitrarni dogodki in stanje stvari predstavljeni kot povsem nenaključni, nujni, med sabo povezani.
• Drugič, obstaja povezanost akterjev na drugi pogled: akterji delujejo kompaktno, prikrito v navezavi, čeprav na prvi pogled te povezave niso očitne ali pa so pritajene.
• Tretjič, teoretik zarot se zateka v dodatne razlage, intence in motive: navaja in vpeljuje neutemeljene “alternativne” in večkrat bizarne, neutemeljene in neobičajne razloge za dogodek ali stanje stvari.

Ko je predsedniška kampanja za medije postala preveč dolgočasna — ali pa zato, ker so jo želeli začiniti s konspirativno žgečkljivostjo, je diskurz o “stricih iz ozadja” z vsemi zgoraj naštetimi momenti postal skorajda dominantna prvina javne percepcije — predvsem v drugem krogu volitev.

V praksi bi to pomenilo, da bo uspešen tisti kandidat v kampanji, ki bo uspel pokazati, da za njim takšni ali drugačni strici ne stojijo. In ker je zgodba o stricih čista fabrikacija, je takoj jasno, s čim se bo moral, kot s kakšnim urokom, največ ukvarjati.

Konspiratološka epistemologija

Epistemološka predpostavka teoretika zarote je, da je stanje stvari iluzorno in da ni takšno, kot se nam zdi na prvi pogled. Nekdo nas vara, se pretvarja in z nami manipulira, zato videzu in uradnim razlagam ne smemo zaupati. Prava dejanskost, ki smo jo še pravočasno razkrinkali, je drugačna, pravi pogled je vselej drugi pogled.

S tem pridemo do spoznavnega obrata: klasičen vernik zarot bo recimo verjel, da človek nikoli ni stopil na Luno in bo dvomil v materialno evidenco in jo zanikal. Samo na prvi pogled je Neil Armstrong res prvi stopil na Luno.

Toda na drugi pogled — včasih celo na podlagi podrobne analize posnetkov — temu več ne smemo verjeti. Teoretik zarot v tem deli izkušnjo paranoika: prvotna izkušnja dogajanja je varljiva, vanj je treba ves čas dvomiti. Je rezultat prizadevanj tistih, ki nas ogrožajo. V epistemološkem smislu je to blodnja, s katero reagiramo na zunanje dogodke, elemente nenehnega dvoma ali skepse iz strahu, da bi bili prevarani.

Jacques Lacan je v spisu Drugi in psihoza uvedel razpravo o tem, da je človeško znanje paranoidno, torej utemeljeno na iluziji, na vedno novem dvomu, kjer prav nič ne ustavi novih dvomov.

Iz občutka ogroženosti, ki sicer terja dodatno socialno razlago, teoretik zarote skoraj vedno navaja idiosinkratične elemente presoj, ki bodo pritrdili njegovi teoriji, in pri tem išče zanjo svoje dokaze — z vidika racionalne presoje povsem neprepričljive. Včasih pride ob isti dokazni evidenci do nasprotujočih prepričanj, včasih pa si pri tem pomaga s svojimi, “alternativnimi” dokazi.

Sovražniki vsepovsod

Ko je Janša že zelo zgodaj v predsedniški kampanji razvil tezo, da za Šarcem stojijo strici z udbaškimi lovkami — na čelu z neuničljivim Kučanom —, je to bila pričakovana uvedba alternativne razlage. Ne more se zgoditi, da takšnega pripisa ne bi bil deležen tisti, ki ga vidi kot svojega trenutnega nasprotnika — oziroma sovražnika. Ne more se zgoditi, da takšnega sovražnika ne bi videl v komerkoli, ki mu ni izpovedal popolne pripadnosti.

Vendar ni samo Janša tisti, ki generira medijske in politične zarote in na njem celo gradi svoje politično udejstvovanje. Tega v pristni obliki proizvajajo že sami mediji.

Kot sem analiziral pred dnevi — in za to res ni bil kriv Janša —, so bili domači mediji sposobni umetelno povezati nič manj kot njega in pismo 34 intelektualcev ter ga predstaviti kot nekakšno koalicijo — brez narekovajev! — enih in drugih. Zgradili so celo nastavke za nekakšno metanivojsko teorijo zarote: na ubogega Pahorja so se družno spravili tako levi in desni, so nam razlagali. In tudi pismo 34 intelektualcev je hitro postalo hudičevo, pardon: stričevsko delo.

Ko je Kučan z repliko na Pahorjevo diskreditacijo  podpisnikov omenjenega pisma pojasnil, da ga je že leta 2012 izzval k pojasnilu, koga ima v mislih s “strici iz ozadja”, se je temu spraševanju v naslednjem soočenju humorno pridružil še Šarec in Pahorja pozval, naj imena teh stricev razkrije, da se jim bo lahko ognil, ko jih sreča. Pahor pa mu je seriozno odgovoril:

“Ne skrbite. Verjetno bolj skrbijo za vas, kot si ta hip predstavljate.”

Vera proti pragmatiki

S tem je diskurz o stricih razkril, da se ga najmanj od leta 2012 poslužujeta oba veleprotagonista, Janša in Pahor.

Toda v čem je potem sploh razlika med njuno rabo teorije zarote? V ničemer. Kar je še ena stvar, ki ju druži in dela za najbolj odgovorna politika zadnjih 25 in več let. Janša išče strice iz ozadja in jih brez težav našteva — fiktivne, seveda —, Pahor pa samo zlorablja njegov diskurz, ker je ugotovil, da mu koristi. Našteti jih noče ali ne zna, ves čas pa na njih namiguje. Ali kot je lakonično dejal v soočenju ob Šarčevem izzivu, naj jih imenuje: “Saj nisem neumen”.

Resnično, temu bi lahko rekli pragmatični konspiratizem. V njega Pahor najbrž niti malo ne verjame, navdušuje pa se nad njegovimi blagodejnimi volilnimi učinki. Ko pravi, da ni neumen, želi povedato ravno to, da ni neumen, da bi svoj konspiratizem naravnost priznal.

V tem oziru je povsem deplasiran tudi Kučanov ponovni poziv Pahorju: “Državljani imamo pravico vedeti, kdo so ‘strici’ in kaj je bilo storjenega, da bi se njihove nelegalne rabote uspešno preprečevale.”

Ob tem sicer pravilno izhaja iz domneve, da če “stricev” ni, jih tudi ni mogoče niti našteti — spregleda pa, da aktualni predsednik v te bajke itak ne verjame in da pri tem blefira in jih samo zlorablja.

Nadaljevanje in konec jutri.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 6. novembra 2017, pod naslovom Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.