Bo spet treba v Katalonijo poslati mednarodne brigade?
Trditi, da gredo v Kataloniji stvari v napačno smer, je absolutno preveč optimistično. Ker v Kataloniji stvari drvijo v napačno smer. Natančneje, v katastrofo.
Ta katastrofa bo imela posledice ne samo za Katalonijo in Španijo, ampak tudi za Evropo. In za EU še posebej. Dogodki v Madridu in Barceloni in Bruslju so demistifikacija ne samo EU in Evrope kot dóma demokracije, ampak zahodne demokracije v celoti.
To, kar Španija prakticira v Kataloniji in česar EU ne prakticira, kaže, da je demokracija raztegljiva praksa. Ki jo glede na konkretno situacijo in konkretne interese vladajočih interpretirajo tako, kot jim ustreza.
To je v katalonskem primeru več kot očitno. Španski narod je v Španiji seveda vladajoči narod. Katalonci so manjšina. Manjšina s pravicami, ki ustrezajo Španiji kot državi Špancev. Zato imajo toliko demokracije, kot ustreza Španiji.
Primer etnične eksploatacije
Poleg kulturnih vidikov, ki jih v zvezi s Katalonijo stalno poudarjajo, ima situacija tudi ekonomski vidik. Katalonija je na gospodarskem področju bistveno uspešnejša od Španije. Španija črpa velike količine denarja iz Katalonije. Ta nad denarjem, ki ga njeno gospodarstvo ustvarja, nima kontrole.
Gre za klasični primer etnične eksploatacije. Španija se tej eksploataciji noče odreči. Če bi bila Katalonija samostojna država, bi bila Katalonija bogatejša, Španija pa revnejša.
To je po mojem jedro problema. Vsaj, kar zadeva Španijo. In neaktivnost EU. Obe se namreč zavedata, kaj je resnični problem. K temu je treba dodati še dejstvo, da bi tudi marsikatera druga manjšina v EU lahko ugotovila, da jo nacionalne in/ali nadnacionalne enote izkoriščajo. In bi želela upravljati sama s sabo. To pa je zadnje, kar si EU želi.
Žrtvovanje demokracije
Za zagotavljanje in varovanje utečenih načinov in kanalov eksploatacije v Evropi sta se tako Španija kot EU očitno odločili žrtvovati vse druge vidike in standarde, značilne za Evropo. Med drugim tudi demokracijo.
To se ne dogaja prvič. Spomnimo se samo Hitlerjeve instrumentalizacije demokracije. Italijanskega fašizma. Španskega diktatorja Franca. In še bi lahko naštevali.
Vsem tem primerom je skupno to, da je Evropa bila vedno pripravljena žrtvovati demokracijo za interese kapitalskih centrov, ki v njej vladajo. Tako je bilo v preteklosti. In tako je tudi danes. Kako drugače razumeti dejstvo, da so katalonski poslanci in predsednik vlade, ki so bili demokratično izvoljeni, zdaj politični zaporniki?
Demokracija je v Španiji veljala samo tako dolgo, kot je to ustrezalo kapitalskim centrom. Ko jim to ni več ustrezalo — pa čeprav so Katalonci razglasili “ljudsko voljo”, izraženo na referendumu —, pa so jih denuncirali kot politične sovražnike, ki jih je treba zapreti.

Ko “ljudska volja” res postane ljudska
Bistvo evropske demokracije je torej v tem, da je dovoljena samo tako dolgo, dokler je sredstvo za realizacijo interesov kapitalskih centrov. Dokler prikriva politiko teh centrov. Dokler omogoča, da se njihova politika in njihovi interesi prikazujejo kot “ljudska volja”.
A kakor hitro “ljudska volja” res postane ljudska — torej nekaj, kar ni v skladu z interesi kapitalskih centrov ter z načini in kanali njihove eksploatacije —, pa je demokracija treba omejiti ali celo ukiniti. Nosilci “ljudske volje” so razglašeni za politične sovražnike. Zaprti. Kot politični zaporniki.
Zahodno demokracijo so kot fasado kapitalistične eksploatacije kritizirali praktično vsi najpomembnejši marksisti 20. stoletja. Tisti, ki so danes prepovedani. Ideološko zasmehovani. In neznani. Navsezadnje je že Marx povedal, da država v kapitalizmu ni nič drugega kot orodje vladavine kapitala.
Španija danes dokazuje, da ima Marx še vedno prav. In da je leporečje o zahodni in še posebej evropski demokraciji samo nakladanje, ki prikriva, čému zahodna demokracija dejansko služi. Namreč vladavini kapitalskih centrov.
Resnica Evrope in EU
V tem smislu je danes Španija resnica Evrope. Resnica EU. Kot je bila pred 2. svetovno vojno Nemčija. Zato se je treba — kot je zapisal že Varufakis — za demokracijo v Evropi boriti. Ne za demokracijo kot orodje vladavine kapitala. Ampak za demokracijo v dobesednem pomenu te besede. Boriti se je treba za katalonsko verzijo demokracije. Ne za špansko verzijo.
Bo treba danes v Katalonijo, tako kot že nekoč v preteklosti, za obrambo demokracije še enkrat poslati mednarodne brigade?
Asociacija žal ni le teoretična. Temelji na izjavi nekega mladega Katalonca. Ki je prakso španske vlade komentiral v smislu: če hočejo, da bomo svobodo branili s krvjo — prav, pa jo bomo.
Je to tisto, kar EU hoče? Se nesposobni EU politiki sploh zavedajo, kaj se dogaja? Se zavedajo, da imajo svoje dolžnosti in odgovornosti ne samo do kapitalskih centrov, ampak tudi do vseh drugih Evropejcev, ki smo sicer med eksploatirani — a smo vendarle večina Evrope in EU?