Dve budali na izletu po Italiji
Katero budalo se odpravi proti Benetkam šele ob pol dveh popoldan, ker je prejšnji večer zabluzil pri Magdi in ni mogel odpreti oči pred poldnevom?
Midva. Dve budali.
Katero budalo šele v Benetkah vtipka v Garmin “piccola Venezia” in ugotovi, da to ni predmestje Benetk, temveč da je na poti do tja še en blazno ugoden šoping center? Midva.
Katero budalo pride v mesto in o njem ne ve popolnoma nič? Midva.
Zato greva najprej na kavo, poguglava, kje sva in se čudiva, kaj vse mesto nudi. Chioggia, te skrivnostne male Benetke, ima svoj Most vzdihljajev, tri kanale, drugo največjo italijansko ribiško floto in ful lep hotel čisto na rivi. Izjemno praktično lahko skozi okno skočiš na turistično ladjico, ki te odpelje en krog okrog mesteca na kolih. In izlet je prav lep.
Ribiči si jebejo mater
Ker je vse na izi. Nihče ne teži z Vuittoni, sekrete pa imajo tako po italijansko usrane, da se še Italijanom gravžajo. Vsi moški imajo zavihane ovratnike srajčk, Italijanke pa rožljajo z verižicami, zapestnicami in velikanskimi belimi zobmi.
Za prvim vogalom si ribiči jebejo mater, kdo bo zvečer zmagal v fuzbalu: Juventus ali Milan? Juventus je potem nabil Milan. Menda je bilo veliko vpitja, rabuke pa nobene.
Midva sva bila takrat že na pol poti proti Ravenni. Nekje med rokavi reke Pad sva našla agroturizem, ki je v resnici izgledal še boljše kot na sliki. Kar se 300-letnim gospodom redko zgodi.
Lord in kontesa
Roza dvorec s 124 okni in 40 sobami stoji 15 metrov od reke Pad, ki ga nikoli ni poplavila. Poplavile pa so ga solze lorda Byrona. V to vilo so skrili skrili 18-letno ženo 67-letnega lastnika, ki je z njim šmirala. Namreč z Byronom, ne z rogonosim grofom. Ampak lord se ni dal. Prikopitljal je za konteso, ji noro dvoril in na balkonu dvorca napisal Stance reki Pad.
Kurc ga gleda, mar bi napisal pesem njej. Mladi nevesti, ki je bila zaradi njega živa zakopana med komarji sredi smrdljivega porečja reke Pad.
Tako se je pridušala sedanja lastnica dvorca, gospa Elaine, ki se je pred 50 leti priženila z Irske. Slana sicer pravi, da so obubožana gospoda, a ta gospoda je bila odeta v Burberry. Pri taki stari teti sicer težko določiš leto izdelave mantla, vendar ni bil požrt od moljev. Edino, če so tudi oni pomrli od lakote.
Meni je bilo noro spati v modri sobi. Kot v romanu Agathe Christie. Tako kot v njenih romanih je šklopotalo tudi v vodovodu — in bilo je mrzlo kot se za star roman spodobi.
V plesni dvorani je družba metuzalemov slavila dan, ko je bila ura premaknjena nazaj. Praznovali so šenkano uro in dejstvo, da je spet eno leto naokrog in da jim še vedno prav prideta frak in metuljček. Nad zemljo.
Naju je vzel v precep vinar in zalival kozarce s sivim pinotom, dokler ni zaspal na okenski polici s tlečo cigaro v ustih. Elaine je škripala z zobmi, a ji angelška vzgoja ni dala, da bi ga brcnila čez prag v močvirje.
Zjutraj naju je pričakal zajtrk ob prižganem kaminu in treh kislih vinarjih, ki so sami največji feni svojih vin. Kar mene zadeva, popolnoma fer.
Roza dvorec s 124 okni in 40 sobami stoji 15 metrov od reke Pad, ki ga nikoli ni poplavila. Poplavile pa so ga solze lorda Byrona. V to vilo so skrili skrili 18-letno ženo 67-letnega lastnika, ki je z njim šmirala. Namreč z Byronom. — [Fotografija: Ula Podojstršek]
Ravenna
Pot sva nadaljeva proti Ravenni. Majhnemu srednjeveškem mestecu z majhnim trgom, vinskim sejmom in ulico poetov. Eni od najbolj dolgočasnih ulic v mestu so dali smisel. Vsakih nekaj metrov stoji tabla, na kateri piše, kaj je o Ravenni povedal kak pesnik. Filozof. Slikar.
Klimtu ni bilo to muhasto padansko podnebje prav nič všeč. Poklonila sem se Danteju na njegovem grobu in mu skrivaj pokazala sredinec. Božanska komedija mi je šla od nekdaj na jetra. Kosilo je bilo dobro. Končno sva ujela njihov bioritem vrtenja vilic. Prav nič me ne čudi, da je imel Pavarotti v svoji hiši dvigalo za štiri osebe z nosilnostjo 800 kilogramov. Prisežem. Sem bila tam. V liftu. Pred tem pa še v Modeni in v muzeju, posvečenemu Enzu Ferrariju.
Ferrariji in prekleti feratični Slovenci
Čeprav me ferrariji nikoli niso navduševali, mi je danes jasno, da ima znamka svoje fanatične oboževalce. Ferrari je religija. Avto je njihov bog. Človek bi rekel, da so feratični.
Medtem ko sem se jaz sprehajala med avti, brala zgodovino in se naslajala nad igralci, ki so pred mojim časom šofirali rdečo šminko, so feratiki z odprtimi usti fotografirali vsako matico na avtomobilu.
Moški so nezainteresiranim, zdolgočasenim spremljevalkam razlagali nore detajle o valjih in navorih, uboge reve pa so kimale in si mislile: “Mater, sem se zajebala. Ta ne bo nikoli imel za ferarrija!”
A največja poslastica so družine: “Čuj, mali, sem se fsedi! Boš vido, kak leti!” — in že tlači froca v simulator.
“Ata, tristo bom pelo, tristo!”
Obrnem se na peti in grem. Prekleti Slovenci.
Vsaj v muzeju Luciana Pavarrotija jih ni bilo.
Pri Pavarottiju
Zraven zdolgočasene receptorke ni bilo nikogar. Njena dolga faca me ni presenetila, ker je Tosca s Pavarottijem odmevala vse do prakirišča. Mene je navdušila, ampak vsak dan poslušati ista jajca ima bržkone rok uporabe.
Njegova oranžna hiša z zelenimi polkni stoji ob glavni cesti in ni prav nič razkošna. Vsaka druga hiša v Domžalah ima več sob in vsaj en bazen. Njegova nima niti vodometa.
Hiša je polna spominov na velikega in priljubljenega pevca. Paritutre, oblačila, nagrade, fotografije, pisma … Še Sinatra se mu je zahvalil za njegovo izvedbo pesmi My way. Še kar nobel.
Najbolj nobel je pa Pavarottijeva rumena kuhinja, kjer je imel vsega po dvoje. Dva ogromni marmorni koriti. Dve pečici. Dva pomivalna stroja! Ali se mu ni dalo zlagati čistih piskrov iz mašin in jih je samo prelagal iz ene v drugo? Je vzel čisto posodo iz enega pomivalca, jo uporabil in odložil v drugega? Ali pa je imel res hude žurke in je rabil dvoje mašin za veliko kristalnih kozarcev? Res jih je imel veliko. Tudi v vinski kleti so še vedno zaloge za nekaj mesecev orgij.
In lift do 800kg. Kar niti ni čudno, če se njegove hiše drži restavracija. Kaj je bilo prej — restavracija ob Pavarottijevi hiši ali Pavarottijeva hiša ob restavraciji — niti ni pomembno. Ker je imel še eno vilo, stanovanje v Monte Carlu in tri flete v New Yorku. Valjda so se za dediščino skavsale tri hčerke iz prvega zakona in njegova druga žena Nicolleta. Še dobro, da je svojo glasbo delil z nami.
Romantični pobeg
Mogoče je muzej res skromen, toda glasba, ki ga objema, je med največjimi glasbenimi zakladi sveta. Njegova dobra dela pa največji spomenik Človeku. Mogoče res ni imel okusa za barve in vzorce, ga je pa imel za vse barve. Takih ljudi je samo za vzorec.
Po poti do Ferrare, biseru srednjeveške in renesančne arhitekture, sva evforično in doživeto prepevala njegove duete.
Čudovito mestece, ki objema ogromen grad, izžareva mir. Zabavo in smeh. Male Firence. Odlična ideja za romantični pobeg. Negroni z limono in z lučkami osvetljen trg.
A saj veste, kako je. Vsako mesto je lepo, če ga obiščete srečni. Včasih pa pomaga tudi šampanjec za zajtrk in Pavarottijev Ti adoro.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 2. novembra 2017 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod istim naslovom. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.