Jezik v sendviču: Ne morem se spomniti, v katerem jeziku razmišljam.

Listi trte v Toskani so izgubili zeleno barvo, toda vino ostaja nespremenjeno. Modrikasta Montalcino in Montepulciano. Z njima tukaj ne obhajajo mrtvih, toda pašeta k stracchinu in gruči ocvrtih coccolijev. Tukaj za 1. november ne jedo kake posebne hrane, le otroci po zahodnem modelu fehtajo sladkarije.

Meni pa se še vedno zdi, da hrana poveže žive in spomni na mrtve. Prijatelji, ki sklenejo zavezo v pravljici, vedno skupaj jedo. Dan po 1. novembru v restavraciji čakam na testenine z gobami. Natakarji šušljajo v kodah, sonce sije, kot da vsi pozabljamo, da je poletje že zdavnaj mimo.

Spomnim se, da pogrešam kislo zelje. Takšne banalnosti se mi kar naenkrat zdijo pomembne. Kislo zelje. Pečeni kostanji. Mlada jurka. Zadovoljim se s sladoledom iz sicilijanskih pistacij. Pa tudi s tem, da dan po 1. novembru najdem kraj iz pravljice, kjer se čas zaustavi.

Jesen v Montefiorallu se razpre kot šopek cvetočih rož. Ptičje petje in barve. Moj rdeči plašč in intenzivno oranžna drevesa.

Črn pes

Pijem čaj in grizljam ajdove piškote iz Prekmurja, ki jih še dneve po tistem, ko izginejo, čutim v ustih. V nosnicah čutim vonj domače hrane, ki jo pripravljajo za dan mrtvih. Čeprav gre samo za spomin, se zdi vse tako resnično.

Zraven mene leži črn pes. Všeč mi je. Edini je, ki govori slovensko. Otročje — toda slovensko se tukaj včasih pogovarjam z mačkami in psi. Črnega psa vprašam za nasvet, kaj storiti z življenjem. Glavo položi na tace in zaspi.

Vedno me je navduševalo, kako znajo mačke in psi najti domov. Pa če gre za stotine kilometrov in morske ločnice. Toda ali iščejo dom ali samo sledijo ljudem, ki jih hranijo? 

Podobno se te dni sprašujem sama: ali pogrešam občutek doma ali je to samo običajna nostalgija? Prijatelj mi pravi, da človek ne more izgubiti doma, če nosi dom v sebi. Poduhovljeni generični stavki, ki jim vedno manj verjamem. Zdi se mi, da je čas za reinvencijo življenjske filozofije. Črni pes čez čas grizlja medvedka, velikega nekaj centimetrov. Življenje zagrabi tiste, ki ne zagrabijo življenja.

Črni pes se pretegne in po človeško zavzdihne. Bog ve, kaj sanja. Tuhtam, da se pristnosti doma zaveš šele s fizične distance. Hecno, mar ne? Ko stvari pogledaš z distance, jih šele v resnici vidiš. Toda občutek pristnosti morda izgine, ko se vrneš. Znova oslepiš in padeš v rutino.

Kako na nas vpliva jezik?

Za 1. november me obišče nekdanja cimra. Na tržnici sva. Opazujeva, kako turisti naročajo jezik v sendviču. Vedno mi postane malce slabo ob pogledu na toskansko mesno kuhinjo.

Dan po tem, ko se poslovim od cimre, na ulici zaslišim domači jezik. Ozrem se in prisluškujem slovenščini. Spomnim se, da sem zato začela pisati tole kolumno. Da ne pozabim miselnih konstruktov v lastnem jeziku.

S tukajšnjimi prijatelji se večkrat pogovarjamo, na kakšen način in v kolikšni meri se človek spremeni, ko začne vsak dan komunicirati v tujem jeziku. Strinjamo se, da smo tukaj vsi drugačni kot doma. Ko pomislim, kateri je jezik, v katerem razmišljam, se ne morem spomniti. Nato pa trenutek izgine.

Strašljivo

Šele ko sem v družbi ljudi, ki živijo konvencionalna življenja, opazim, da sem izgubila občutek dóma in da ga je težko pritegniti nazaj v življenje. Znova začnem prebirati Flisarjevega Čarovnikovega vajenca. Razmišljam, da bi šla v Tibet, če bodo stvari šle še navzdol namesto navzgor. Ena tistih norih zamisli, ki se porodijo bodisi iz strahu ali pa iz neustrašnosti.

V glavi mi ves čas odzvanja Flisarjev stavek: “Trenutek vpogleda je vreden treh let nevednosti.”

Še isti dan naletim na fotografije Dalajlame v enem od arhivskih fondov. Vem, da mi nihče in nič ne pripada — in da jaz pripadam samo sebi. Strašljivo, ampak tako dobro.