Jaz, Pahor in še pet ljudi v Sloveniji

Na četrtkovem soočenju na TVS 1 je Šarec tokrat neizpodbitno dokazal, da je po župi priplaval in da ni kaliber za predsednika.

Za tiste, ki ga niso in ne bi volili že v prvem krogu in ga tudi v drugem ne nameravajo, to ni bilo nobeno presenečenje. Toda s svojim pudmuklo smešnim zaletavanjem v Pahorja in naivnimi stališči glede bolj zahtevnih (in manj opaznih) kvalitetah, talentih, nalogah in izkušnjah, ki jih ta funkcija zahteva, ter s kmečkimi — kot sem že prej rekel: modrijanskimi — pripombami, pregovori in psevdo modrostmi, je tokrat odvrnil od sebe celo mnoge med tistimi optimisti, ki so še domnevali, da se bo pa fant ja že naredil.

Fini, prefini Pahor pa je z deljenim uspehom izkoriščal avtogole, ki si jih je zabijal Šarec. Nakar se je z odgovorom na nasprotnikovo provokacijo, naj vendar pove, kdo so ti famozni strici iz ozadja, še povsem po nepotrebnem ustrelil v koleno z odgovorom, “da ni neumen”, da bi kaj takega povedal.

Popularna in ponarodela sintagma

Pahor seveda ne verjame — tako kot jaz ne (pa morda še pet ljudi v Sloveniji) —, da so strici iz ozadja realni, resnični ljudje, ki prikrito odločajo o pomembnih in manj pomembnih političnih zadevah in brez katerih se ne more nič zgoditi.

Čeprav je bil nekoč že na robu tega, da bi Milana Kučana eksplicitno denunciral kot strica vseh stricev iz ozadja, tega ne moremo šteti kot dokaz, da v te prikazni iz pretekle sedanjosti in sedanje preteklosti zares verjame.

Vsi namreč uporabljamo izraz “strici iz ozadja”. Celo jaz in tistih pet ljudi, ki vanje ne verjamemo. To je verjetno najbolj popularna in ponarodela sintagma v slovenščini — in njena usodna jezikovna in politična privlačnost je v tem, da jo kot metaforo jemljemo včasih zares, včasih pa za hec.

Tako imenovani “strici iz ozadja” so poljubna, neoprijemljiva, brezmesna in brezkostna, napol humorna in napol resnobna, socialno resignirana prispodoba za abstraktno konkretiziran opis delovanja družbe.

Mistifikacija politike

Tako imenovane “strice iz ozadja” so si Slovenci izmislili zato, ker mistificirajo politiko. Ker ne vejo, kako družba v resnici funkcionira. Ker mislijo, da morajo vse vedeti do zadnjega detajla. Če si česa ne znajo razložiti, pripišejo vzrok “stricem iz ozadja”. Da ima nekdo nekaj za bregom, če nekaj zamolči. Ker mislijo, da je transparentnost vse. Da je transparentnost enako poštenost. Ker si biznis in politiko predstavljajo tako, da je treba vse povedati. Da si baraba, če ne poveš vsega. Če imaš kaj za bregom, tudi. Če imaš srečo, tudi. Da ne smeš izkoriščati svojih političnih in drugih vzvodov, če imaš položaj in priložnost ali ugled in prijatelje.

Slepa pega

Bogu bodi potoženo, da so si “strice iz ozadja” izmislili desničarji, ki so jim šli na živce Kučani in Kocijančiči in Zemljariči in drugi stari komunajzarji — potem pa je izraz z mešanico ironije in cinizma sprejelo za svojega tudi ljudstvo in ga posplošilo na vse dejanske ali domnevne vplivneže, neglede na politično in socialno provenienco.

Razložiti, kdo so — ali raje niso — “strici iz ozadja”, ni zelo težko. Zdi se seveda, da je težko ali celo nemogoče, ker podzavestno hočemo, da bi bila v našem vsakdanjem družbenem bivanju neka slepa pega, nekaj nerešljivega, za vedno zajebanega.

Jasno je, da v Sloveniji ne bo nič bolje, dokler bomo nakladali o “stricih iz ozadja”. Fucking “strici iz ozadja” so samo izraz naše nemoči, da bi kaj konkretnega naredili, in nepripravljenosti, da bi kaj spremenili. Ne damo “stricev iz ozadja“! Naj ostanejo imaginarni in simbolični! Lepo je imeti grešne kozle brez imena. Lepo in prepričljivo je okriviti neznane silnice, če nam nekaj ne uspeva.

Levi in desni pametnjakoviči

Pahor je skratka zamudil priložnost, da bi vesoljni Sloveniji v zanj in za druge ključnem trenutku in enkrat za vselej vrgel v ksiht to obsesijo s “strici iz ozadja”.

Pa ne nujno z mojimi besedami. Lahko bi recimo rekel takole:

“Ja, Milan Kučan je eden od tistih, ki jih imenujemo ‘strici iz ozadja’. On je bil tisti, ki se je grozeče muval okrog mene, preden je pomagal strmoglaviti mojo vlado. Ampak kar je bilo, je bilo. Saj sploh ne gre za to. On je samo eden izmed mnogih. Tako imenovani ‘strici iz ozadja’ so v vsakem od nas. Vsak ima svojega. Najljubšega ali najbolj zoprnega.”

Ali nekaj takega. Ampak ne. Pahor tega ne samo ni rekel, ampak je prav nasprotno celo rekel, “da ni neumen”, da bi povedal, kdo so v resnici ali neresnici “strici iz ozadja”.

S tem se je izpostavil vsesplošnemu posmehu — tako kot zdaj jaz — desnih in levih pametnjakovičev na Twitterju in Facebooku, ki so komaj čakali, da vržejo Pahorju še kaj brezveznega naprej.

Ali kot bi rekel Žiga Turk: da sva midva s Pahorjem in tistih pet ljudi v Sloveniji, ki v “strice” ne verjamemo, bodisi “del” zajedalske elite ali “njeni hlapci” ali pa “bedaki”.

Howgh.