Borštnikovo, ne Pandurjevo srečanje in nedeljski primetime na TV Slovenija
Pred dnevi se končalo Borštnikovo srečanje, tradicionalni festival, ki ponuja izbor slovenskega (in tudi tujega) gledališkega dogajanja v minulem letu. Že dejstvo, da je bil Borštnik letos že 52. po vrsti, kaže na železno voljo gledaliških ustvarjalcev in organizatorjev na področju.
Ob Borštnikovem srečanju se vsako leto dviguje veliko prahu — pa naj gre za izbiro direktorice ali direktorja BS, izbor tekmovalnih prestav ali pa za večno temo financiranja kulture.
Zadovoljna sem, da BS tako dolgo vztraja in kljubuje destruktivnim vplivom iz lokalnega ali nacionalnega okolja — včasih pa tudi iz same stroke. Gledališka umetnost je že vsaj dve desetletji na hudem prepihu. Poskuša se umestiti na druga področja umetnosti, najpogosteje v avdio/video izražanje, še prepogosto pa s posegi na družbenokritični ravni postaja orodje politike.
Thommage Pandur
Kakorkoli, dve zadevi sta letos zaznamovali ta “večni” gledališki festival.
Pred otvoritvijo so se organizatorji želeli pokloniti izjemnemu Tomažu Pandurju z razstavo Hommage Pandurju, posvečeno njegovim gledališkim uprizoritvam. Čeprav je bila razstava ob obilici jesenskega dogajanja nekoliko prezrta, je bila vsaj obliž na rane svojcev in občudovalcev Pandurja.
Jasno je tudi, da je Pandurjevo umetniško delo še danes povezano s kontroverznimi razpravami. Borštnikovo srečanje je premoglo toliko širine, da je spomin na Pandurja zaživel na fotografijah v jesenskem mestnem parku.
Gledališki kritiki in redni obiskovalci gledaliških predstav pa bi se lahko upravičeno vprašali: zakaj pa njegove predstave niso našle poti na festival, dokler je bil Pandur še živ? Zakaj ni bila nobena njegova predstava uvrščena na BS, še najmanj kot otvoritvena predstava? Selektorji predstav imajo pač svoja merila, vendar je še veliko nedorečenega.
Izguba režiserja Pandurjevega formata je velika izguba za gledališki svet. Njegova prezgodnja smrt nas je prikrajšala za mnoge velike stvaritve, ki bi nam jih lahko še dal. Zato je pomembno potrkati na svoj razum in pogum, kadar so med nami ustvarjalni ljudje, in jim pravočasno dati priložnost.
Sami premalo cenimo stvaritve, ki so blizu nas. Pogosto nas šele uspehi domačih ustvarjalcev v tujini prepričajo, da so dovolj dobri. Celo preveč dobri — bolje, da jih potisnemo na obrobje.
Pa to ni način razmišljanja samo v umetnosti, temveč tudi širše — v politiki, znanosti itd. Če je nekaj dobro, nam je nekako nerodno in se nočemo hvaliti.
Zdrava pamet in vljudnost
Druga zadeva pa so pomanjkljivosti takšnih elitnih dogodkov. Podelitev Borštnikovega prstana je dogodek, ki zaznamuje festival, pa tudi umetnost sámo dela atraktivno. Še posebej, če prireditev v živo prenaša TV Slovenija. Prireditev je že sama po sebi dovolj televizična in bi morala imeti tudi vsebinsko vrednost. Namesto tega pa smo dobili prireditev na ravni kulturnega doma — pa še temu s tem delam krivico.
Za nameček je predsednik žirije — tiste žirije, ki je podelila Borštnikove nagrade — skritiziral letošnjo gledališko bero v Sloveniji?! S tem zagotovo ni ravnal po zdravi pameti, niti pokazal vljudnosti, kaj šele prepoznal umetnost.
Kakorkoli, žirija in njeni predsedniki se menjujejo, direktorji in organizatorji se menjujejo — toda ustvarjalna želja ostaja pri tistih, ki za to živijo. Upam, da jih ob takšnih prireditvah to ne mine.
No, če nihče drug, so bile s to prireditvijo zadovoljne komercialne televizije. Te so brez truda pobrale nedeljsko občinstvo nacionalke.