Svoboda govora za vse. Razen za Dennisa Pragerja.

Vsi smo za demokracijo. Vsi smo za demokratično razpravo. Vsi smo za medsebojno spoštovanje. Vsi smo proti sovražnemu govoru. Vsi smo za svobodo govora. Za vse ljudi. No, za skoraj vse. Za vse, ki niso ponosni, beli, poročeni, heteroseksualni moški srednjega sloja s konzervativnim prokapitalističnim, judovsko-krščanskim svetovnim nazorom. Za vse, ki niso Dennis Prager.

Prager University (PragerU) je neprofitna konzervativna spletna medijska organizacija, ki jo je ustanovil Dennis Prager, ameriški radijski voditelj, kolumnist in govornik. V kratkih, petminutnih animiranih filmčkih predstavlja najrazličnejše politične in etične probleme s konservativnega stališča.

Glede na število ogledov in odmevna imena govorcev lahko PragerU štejemo med vplivnejše konzervativne oblikovalce javnega mnenja na spletu. Svoje videoposnetke objavljajo na Facebook strani in na YouTube kanalu. Tu pa se zalomi.

“Restricted mode”

YouTube (v Googlovi lasti) je do danes omejil dostop do kar 50 Pragerjevih video posnetkov. Pri nekaterih je onemogočil oglaševanje, vsaj 30 pa jih je uvrstil med posnetke, ki v “restricted mode” kot “neprimerna vsebina” niso prikazani.

“Omejeni način”, ki ga mnoge družine z mlajšimi otroki pogosto vklopijo, da bi jim preprečili dostop do seksualno eksplicitnih vsebin in nasilnih prizorov, je bil tokrat zelo sporno uporabljen, celo zlorabljen. Tako so prepričani na Prager University in so zato prejšnji ponedeljek proti YouTubu in Googlu vložili tožbo.

Za kakšne vsebine gre? Na spletni strani nam ponujajo naslove kot med drugim Radikalni islam: Najnevarnejša ideologija; Je na ameriških kolidžih res posiljena ena od petih žensk?; Ali policisti res ravnajo rasistično? itd. Gre torej za tipične teme, kakršne pogoste padejo v nemilost politično korektnega molka ali sprenevedanja.

Avtorji animiranih videov na umirjen, pregleden in argumentiran način predstavijo svoj pogled na problematiko. V bistvu si skoraj ne bi mogel zamisliti bolj konstruktivne in demokratične predstavitve stališč in argumentov!

Zato tudi v tožbi navajajo primere videoposnetkov, ki ista vprašanja opisujejo na enak način, z enakim besediščem in v enakem formatu, pa njihova dostopnost ni bila omejena. Edina razlika med posnetki z omejenim in tistimi z neomejenim dostopom je v političnem nazoru avtorjev oz. govorcev.

Nedemokratičnost spleta

Nedemokratičnost spleta v luči Googlovega in tudi Facebookovega monopola ni nič novega. Pragerjev primer je samo pokazatelj, da spletnih gigantov in monopolistov ne moremo več obravnavati kot običajnih medijskih podjetij s pripadajočo svobodo oz. pravico do lastne uredniške politike. Ne. Njihova današnja družbena moč in vloga sta tolikšni in takšni, da lahko o njih upravičeno razmišljamo kot o javnem servisu.

Zdi se nepredstavljivo, da bi nekomu, ki opravlja funkcijo javne službe — recimo ponudniku telekomunikacijskih storitev —, dovoljevali onemogočanje klicev na podlagi političnega stališča uporabnika.

Tako bi moralo biti tudi na področju velikih spletnih platform, kakršne so Google, YouTube, Facebook, Twitter in podobne. V nasprotnem primeru se bodo zahodne demokracije vse bolj predajale osebnim stališčem maloštevilnih lastnikov teh podjetij.

Človek bi pričakoval, da se bo ob takšnih primerih dvignilo vsaj nekaj prahu. No, v slovenskem medijskem in političnem prostoru nisem zasledil ničesar.

Takšni in podobni primeri kažejo, da se boj za demokratičnost naših družb seli tudi v areno spletnih monopolistov. Toda čeprav je tokrat v bitko stopila konservativna organizacija, to še zdaleč ne bi smelo pomeniti, da gre za boj konservativcev proti progresivcem oz. liberalcem. Ne. Gre za boj med zagovorniki in nasprotniki demokracije, ki temelji na svobodi govora. Vsaj meni se zato ne bo težko odločiti, na katero stran se bom postavil.