Slobodan Rajoy

Situacija v Kataloniji se očitno zapleta. Ne samo zato, ker zdaj — kot je v zahodnih demokracijah že običaj — demonstracije organizira tudi druga stran, torej tisti, ki so proti katalonski osamosvojitvi. Ampak tudi zaradi reakcij Madrida. In reakcij EU. Kar napoveduje precejšnje težave.

Reakcije Madrida vedno bolj spominjajo na Miloševićev Beograd. Ideja trde roke, nepripravljenost na pogovarjanje in pogajanje, grožnje z represivnimi ukrepi itd.

Namesto španskega premiera Rajoya si človek zlahka predstavlja Slobodana. Ki je deloval po isti logiki. Se skliceval na iste zakone. Uvajal iste ukrepe. Skratka, udejanjal identične totalitarne politične poteze. Za katere je na daljši rok že vnaprej jasno, da ne bodo delovale. Ker ne morejo.

Totalitarni ukrepi še nikogar — še najmanj pa sovražnikov — niso nikoli prepričali, da jim tisti, ki jih izvaja, prinaša svobodo, pravno državo, red.

Nekoč ZDA za Irak, Zdaj Španija za Katalonijo

Situacija pa spominja tudi na tisto, ki sem jo v ZDA doživljala pred njenim napadom na Irak. Tudi tam so bili prepričani, da bodo ZDA Iraku prinesle svobodo, demokracijo in red.

Na moje dvome so se tudi moji levičarski prijatelji in znanci ozivali z zamero. Na vprašanja, kako naj tisti, ki jih bodo ZDA bombardirale, to razumejo kot osvoboditev, nisem nikoli dobila odgovora.

Enako je s španskimi ukrepi v Kataloniji. Katalonci jih ne bodo dojeli kot uvedbo demokracije, prava in reda. Tudi tisti ne, ki niso naklonjeni samostojnosti. Preprosto zato, ker ukrepi povečujejo nered. In otežujejo vsakdanje življenje ljudi, ki živijo v Kataloniji.

Madrid pri uvedbi ukrepov seveda računa na tiste Katalonce, ki ne podpirajo samostojne Katalonije. To je danes že jasno. Toda problem je v tem, da bodo ukrepi, ki jih uvaja Madrid, otežili življenje tudi njim. Kar seveda ni plus za Madrid. Kot tudi ni plus, da z uvedbo totalitarnih ukrepov še dodatno motivira vse tiste, ki hočejo samostojnost.

Totalitarno navdihnjeni projekti

Madrid bi naredil največ zase in za svoje podpornike v Kataloniji, če bi se pogovarjal. Dogovarjal. Pogajal. Tako dolgo, dokler bi bilo treba.

Toda v duhu lastne preteklosti in politične kulture, ki se ne spremeni čez noč, Madrid tega ni zmožen. V to ne verjame. Verjame v trdo roko. Kot je verjel Franco. In na koncu propadel. Kot na koncu propadejo vsi totalitarno navdihnjeni projekti.

Totalitarno navdihnjeni projekti imajo pri svoji uveljavitvi en sam strukturno neuresničljiv pogoj: uspejo lahko samo, če zlomijo odpor posameznikov. Ker pa s svojo logiko delovanja odpor v resnici motivirajo in množijo, je srečen izid za nosilce te politike samo hipotetična možnost. Ta se na dolgi rok ne more uresničiti.

Današnji Madrid tega dejstva ne razume. Kot ga ni razumel tudi Madrid iz preteklosti.

Samo vaša eksploatacija

Druga skupina strukturnih zapletov pa je povezana z EU. Oziroma z reakcijami mednarodne skupnosti na dogodke v Kataloniji. EU je tudi tokrat, kot zadnja leta to počne že redno, pogrnila na izpitu. S to svojo pozo, da se ne bo vmešavala v notranje zadeve Španije, se je vanje seveda krepko vmešala. In to kot podpornica Madrida.

EU je s tem ponovno dokazala nekaj stvari. Prvič, da politiki in/ali birokrati, ki jo vodijo, ne premorejo niti minimalnega političnega talenta. Kar samo po sebi odpira vprašanje, zakaj tako pošastno drago birokracijo in politike plačujemo, ko pa vendar nimajo najmanjšega pojma, kako se politika dela.

EU je razvila zdaj že stalno prakso, da se pri neekonomskih problemih dela, kot da to ni njena stvar. Kar jasno manifestira razloge, zakaj EU sploh imamo. Namreč zaradi ekonomskih interesov kapitalskih centrov in kapitalskih elit. Takoj, ko se v EU zgodi karkoli, kar ni samo ekonomija — Grčija, begunci, Katalonija itd. —, se EU umakne. Da je to notranji problem države, v kateri se reči dogajajo.

Kot da bi hotela ljudem, ki živimo v EU, reči: “Ne pričakujte, da nas bo zanimalo karkoli, razen da vas eksploatiramo?”

Ljudje, ki živimo v EU

EU se moti, če misli, da ljudje te eksplicitne drže in politike slejkoprej ne bodo dojeli. In ko jo bodo, bo prepozno. Ne bo se zgodil samo Brexit. Ampak še marsikaj hujšega.

O brezupnem pomanjkanju talenta EU za vodenje politike — še posebej kakršnekoli socialne politike — priča tudi izjava, da si “EU ne želi imeti 90 članic”. S to izjavo so vsem dali jasen znak, da EU misli le nase. Da jo za ljudi ne briga. Da so ji ljudje, njihovi interesi, njihova dobrobit v resnici zadnja skrb.

Hkrati pa je dala vedeti še nekaj bolj nedopustnega: da pričakuje, da bodo ljudje v EU delali tisto, kar je v interesu EU, torej kapitalskih elit. To so interesi EU. Ne pa interesi in potrebe ljudi, ki jo tvorijo. Ki v njej živijo.