Volilna (ne)udeležba je precenjena: Vaš glas ne šteje (veliko)

30.10.2017 / 06:08 4 komentarji
Prejšnjo nedeljo se nam je vsem zdelo brez veze. Ne samo tistim 56,31% volilnim upravičencem, ki jih ni bilo na volišča.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Fenomen volilne udeležbe ni hec. O tem se dá pisati še in še. Moja zadnja kolumna za Večer v nedeljo, ki jo tako kot vsak ponedeljek (ali torek) ne čisto nespremenjeno ponatiskujem še na Fokuspokusu, je zato bolj znatno dopolnjena in razširjena ter razrezana in zlepljena nazaj. Ker je prenovljeni tekst zdaj malo dolg, ga objavljam v dveh delih.


Ne vem, zakaj se zdaj vsi zgražajo nad nizko volilno udeležbo prejšnjo nedeljo. Volilo nas je tričetrt milijona. To je veliko ljudi. Na volišča nas je prišlo ne več ne manj kot 748.694 ali 43,69% od skupaj 1.713.762 volilnih upravičencev. V primerjavi s plus/minus tisoč ljudmi, kolikor jih zajamejo običajne javnomnenjske ankete, je to zelo reprezentativen vzorec. In za razliko od anket to tudi zdaj velja!

V čem je torej problem?

Nekaj pozabljamo. Ankete in volitve so v bistvu eno in isto: izražanje politične podpore. Razlika je samo v časovnih, formalnih, organizacijskih in statističnih cirkumstancah in konsekvencah.

Pustimo decimalke

Razlika med anketami in volitvami je nadalje tudi v tem, da ankete jemljemo volontersko, če smo ravno pri volji, volitve pa kot “dolžnost”, ki se ji sicer zlahka odrečemo. Predvsem pa v tem, da je vzorec vprašanih oz. sodelujočih na volitvah (in referendumih) bistveno, bistveno večji in zanesljivejši kot pri anketah. Volitve so uradna, poštempljana, varna, formalizirana, kurirana oblika ankete, ki jo organizira država in nadzira s prijazno mehkim represivnim aparatom. In ta sondaža potem tudi obvelja.

Rezultati volitev so neglede na udeležbo vedno zanesljivi in veljavni. V prvem krogu nas je šlo na volišče manj kot polovica. Glede na običaje in navade malo. Ampak kaj? Odkod ta obsesija, da je visoka volilna udeležba nekaj apriori pozitivnega? Zakaj se nam zdi slabo, če se ljudje odpovedujejo svojim demokratičnim pravicam? Ljudje že vemo, čému se lahko brez škode odpovemo.

In ali je to kaj novega, da smo nezadovoljni? Nad čem pa bi morali biti — ali vsaj lahko bili — zadovoljni?

Prejšnjo nedeljo se nam je vsem zdelo brez veze. Ne samo tistim 56,31% upravičencem, ki jih ni bilo na volišča. Tisti, ki so šli, pa so pač s stisnjenimi zobmi obkrožili svojega favorita. Prav nič drugače se ne bi izteklo, če bi bila udeležba v prvem krogu prejšnjo nedeljo recimo 75-odstotna. Rezultat bi bil skoraj isti. Pustimo decimalke.

Matematični pogled

Poglejmo na zadevo matematično.

Šele v primeru, če bi prvouvrščenemu kandidatu recimo zmanjkalo samo 57 glasov za zmago v prvem krogu — in če bi tretjeuvrščena kandidatka istočasno zaostala za drugouvrščenim za podobno malo glasov —, bi si tisti, ki bi zanju glasovali, a so ostali doma, svojo državljansko lenobo lahko gnali k srcu. Ali preklinjali usodo, da so ravno to nedeljo zboleli ali bili kako drugače zadržani.

Pa niti v tem primeru drugačen rezultat ne bi bil ziher. Ti skesani abstinenti namreč ne bi bili edini, ki bi v nasprotju s svojo prvotno odločitvijo nazadnje le šli volit, če bi se dalo zavrteti čas nazaj.

V nobenem primeru pa to ne bi bistveno popravilo volilne udeležbe. Verjetnostni račun je tu preveč kompliciran, da bi kdorkoli komurkoli — še najmanj pa pavšalni skupnosti državljanov — ali sam sebi očital, da ni šel volit.

Vse je že odločeno že prej

Ko imamo enkrat take in take obstoječe in agilne stranke, take in take prijavljene kandidate ter take in take obelodanjene programe, je v glavnem že vse odločeno.

Seveda še ne moremo (zanesljivo) vedeti, kako se bo izteklo, toda to ne spremeni dejstva, da so rezultati realni neglede na udeležbo. Ker je pol milijona ali tričetrt enako zadosten vzorec kot milijon ali milijon in pol.

Odstotek udeleženih, angažiranih volilcev je zanemarljivega pomena. Rezultat je v vseh primerih enak oz. enakega velikostnega razreda zanesljivosti (in državljanske zavesti). Na vsakega volilca, ki ne gre volit za enega kandidata, pride tudi nekdo drug, ki ne gre volit za drugega kandidata.


Nadaljevanje in konec v sredo.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 28. maja 2017, pod naslovom Nizka volilna udeležba? Pa kaj potem?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE