Milojka Kolar Celarc in pacient št. 6023

Zgodba o našem zdravstvu je postala do konca neprebavljiva. Za bruhat. In tudi na smrt žalostna. Zdravstveni sistem sam potrebuje urgentno zdravljenje. Kakšnih sedem mesecev pred iztekom tega vladnega mandata lahko brez poglobljene analize in debelih statistik ugotovimo, da ministrici za zdravje v tem mandatu ni uspelo rešiti skoraj nobenega izziva, ki ga je prevzela od prejšnje garniture.

Prav nasprotno! Vse kaže, da je danes še slabše, kot je bilo. Predvsem bolnišnično zdravljenje. Bolnik, ki je imel s svojim zdravnikom dolgoleten osebni odnos, je postal pacient št. 6023. Tu se začne razkrivati trhla in plesniva struktura, ki je očitno nihče ne zna postaviti na novo ali vsaj obnoviti in učvrstiti. Zato umirajo otroci in odrasli.

Povsod kriza …

V krizi so bolnice kot institucije, ki so se znašle v rdečih številkah. V krizi so medosebni odnosi v bolnicah. V krizi je stroka, ki v slabem delovnem vzdušju dela vedno več napak, te pa prihajajo na dan tudi z večletno zamudo.

V krizi je zdrava notranja konkurenca, ki posameznikom meče polena pod noge, jih diskreditira in diskvalificira, namesto da bi jim omogočala strokovno rast.

V krizi je vodenje bolnišnic in njenih specialističnih enot. V krizi so plače zdravstvenega osebja. Od strežnic naprej.

V krizi je Ministrstvo za zdravje, ki vsega tega ne vidi ali pa si zatiska oči, ministrica pa ne prevzema nobene odgovornosti.

V krizi je tudi Državni zbor, ki ministrici ne more izglasovati nezaupnice, čeprav skoraj zagotovo vsi državljani mislimo, da bi jo morala dobiti. In DZ je naš glas, glas državljanov. Vsaj tako bi moralo biti v parlamentarni demokraciji.

… razen za dobavitelje

Krize pa nikoli niso doživeli dobavitelji v zdravstvu. Njim kriza ustreza na vseh frontah. Nihče se nima časa z njimi ukvarjati. Nabava teče, ker mora. Še naprej nam dobavljajo artikle in naprave, ki so dražji kot kjerkoli drugje.

Dobavitelji bogato služijo na račun skorumpiranih. Ti jim za to, da jim dovolijo biti dobavitelji, znajo na pravi način namigniti, da pričakujejo skormna darila. Vsaj tako poročajo mediji. Tudi zlate palice omenjajo, če že gotovine ni vedno pri roki. 

Ne vem, kako imenovati bolezen našega zdravstva. Je to rak v zadnjem stadiju? Predinfarktno stanje? Prebavna motnja po zaužitju norih gob? Zdravniki bi to morali vedeti. Za vsako od teh bolezenskih stanj bi se našel način zdravljenja, ki bi pacientom omogočil višjo kakovost življenja. Pa tega ne naredi nihče.

Od zgoraj navzdol

Vsak poslovni sistem v gospodarstvu je vóden od zgoraj navzdol. Enako velja tudi za javne službe. Vodstvo usmerja in vodi politiko podjetja, tako tudi javne institucije. Nadzorni organ podjetij je nadzorni svet, v javnih zavodih pa so to sveti zavodov. Ti potrjujejo ključne strateške usmeritve vodstva in skrbijo, da vodstvo ne ausglajza. Da se drži začrtane strategije in dosega načrtovane rezultate.

Oba organa imata na vrhu nekega ministra. Ta ima možnosti in vzvode, da ukrepa, če oceni, da gre vse k hudiču.

Če je minister Počivalšek verjetno kar garal, da je Magna lahko zasadila prvo lopato za svojo tovarno, bi toliko energije in volje za odstranjevanje ovir v zadnjih treh letih lahko pokazalo tudi ministrica za zdravje, če bi res hotela vsaj nekaj premakniti. Pa ju ni kazala.

Ministrica zahteva poročila. Zahteva, da odstopijo ključni krivci. Tisti, ki jih je sama predlagala in stala za njimi. Spremeni pa se nič. Pred kakšnega pol leta je ponosno stopila pred kamere in nam nasmejana razlagala o novostih, ki jih v zdravstvu uvaja. To bi naj bila njena mini zdravstvena reforma. Blef. Nobene zdravstvene reforme nismo doživeli. Pa bi jo nujno potrebovali.

Res je, da je ministrica izpogajala dobrih 130 milijonov evrov za pokritje minusa v slovenskih bolnicah. To bomo tako ali tako plačali davkoplačevalci. Prejšnji teden pa nas je razveselila z mislijo, da si bomo državljani sami vnaprej plačevali davek za dolgotrajno oskrbo na domu.

Preostalih 5%

Poleg nezmožnosti in nesposobnosti, da bi uredila enovito, za državljane in paciente najbolj optimalno nabavno zdravstveno službo, ki bi zagotovila materiale in naprave v najboljšem razmerju med ceno in kakovostjo, sta pokrivanje minusa in davek na starost edino, kar si bom zapomnila od tega zdravstvenega mandata. In si to tudi upam zapisati. Zaradi vseh smrtnih žrtev pa bom samo tiho žalovala.

Vsak čas nam bodo začeli v največji vladni stranki govoričiti, da potrebujejo še en mandat. Da svoje delo, ki so ga tako odlično začeli, tudi zaključijo. Da so vredni zaupanja, ker da so prav oni in prav v tem mandatu dvignili Slovenijo na drugo mesto po gospodarski rasti v EU.

Tem plehkim besedam po zadnjih podatkih merjenja političnih preferenc verjame samo še okrog 5% ljudi. Toliko bi jih še volilo SMC.

Zato ne bo šlo tako enostavno, spoštovane gospe in gospodje! V teh štirih letih bi lahko rešili največjega bolnika naše dežele — zdravstvo. Pa ga niste!

Kdor ne izpolni svoje obljube ali pogodbe, izgubi posel. Tako to gre v realnem svetu. Državljani smo vaši naročniki in vi ste pri nas v službi. Kar mene zadeva, ste posel izgubili.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.