V nogometu nimamo šans. Posvetimo se raje drugim športom.

26.10.2017 / 06:08 1 komentar
V tej panogi bomo v Sloveniji vedno capljali za boljšimi in bogatejšimi. Ker na žalost nimamo niti talenta niti denarja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prejšnji teden sem po porazu Maribora proti Liverpoolu z 0:7 na Twitterju zapisal:

“Dajmo že enkrat nehat zapravljat čas s tem fuzbalom, ker pač ne znamo. Znamo pa biti konkurenčni v košarki, rokometu, odbojki, smučanju …”

Da ne bo pomote: nogomet imam rad, vendar kvalitetnega. Slovenske “vaške” lige enostavno ne morem spremljati, ker ne prenesem tako slabega nogometa. Rad pa gledam Ligo prvakov ter evropska in svetovna prvenstva, ker dosegajo minimalni standard kvalitete, ki ne škodi mojemu dobremu počutju in zdravju.

Mariborski poraz se mi je zdel popolnoma logičen. Takšna ali še večja je pač razlika v kakovosti.

Moja “arogantna” izjava seveda ni naletela na neko veliko odobravanje, prej nasprotno. Mladen Dabanović, nekdanji nogometni vratar in najbolj aktivni tviteraš med nogometaši, je odgovoril z ubijalskim stavkom:

“Ukvarjajte se raje z ekonomijo, ker tudi tam očitno nismo najbolj konkurenčni.”

Masten zaslužek?

Seveda ima Dabanović prav. Tudi slovenski ekonomisti nismo neke svetovne zvezde. Nimamo nobene Nobelove nagrade in na dva prsta ene roke lahko naštejem ekonomiste slovenskega porekla, ki so kdaj objavili članek v Top 5 revijah s svojega področja.

Tudi jaz sam, glede na zaposlitveni kriterij na eni od slovenskih univerz Top 2 med ekonomisti (za Milanom Vodopivcem), sem v evropskem merilu šele med Top 8%, v svetovnem merilu pa med Top 9–10%.

Pri takih referencah lahko samo ponižno sklonim glavo, rečem “fair enough” in začnem tiho pometati in pred lastnim pragom. Potem pa je športni novinar Gorazd Nejedly v Delu napisal simpatičen članek Vratar je prestrašil in utišal ekonomista. Nejedly postavi naslednjo tezo:

“Nogomet je v Sloveniji edina športna panoga, ki morebitnemu vlagatelju sploh daje možnost zaslužka. Debelega! Mariborsko obdobje debelih krav traja že celo desetletje. Še bolj poenostavljeno, Maribor bo sezona s povečanimi izdatki za nagrade igralcem za uvrstitev v ligo prvakov stala približno osem milijonov evrov, nastavljena pa je bila za precej manj milijonov. Prihodkov bo imel približno 20 milijonov evrov, ne da bi cukal za rokav in prosjačil!”

Še pred tem pa zapiše izziv:

“Zato sem upal, da bo manjši trk prerasel v tvorno polemiko in morda pozneje v tehtne analize, ki bodo pomagale pojasniti, zakaj se splača vlagati v to ali ono ali pa je res vse skupaj le metanje denarja v smeti. Če kaj, potem prav laična športna javnost potrebuje, da se ji kdaj nalije čistega vina. Zakaj ne tudi z bolj preglednimi analizami kot na primer o drugem tiru in podobnih za državo ‘neprecenljivih’ projektih.”

Prav, vrnimo se k stvari.

Enkrat na Euru, dvakrat na Mundialu?!

Naj za otvoritev diskusije najprej nanizam nekaj dejstev.

Če gledate objektivno uspešnost naših športnikov v individualnih športih, kot se kaže v uvrstitvah na tekmovanjih na evropskem nivoju (prvenstva, lige) ter na evropskih in svetovnih prvenstvih, so najbrž najvišje uvrščeni smučarji (skakalci in alpski, pa tudi tekači). Tem najbrž sledijo atleti, judoisti, gimnastičarji, veslači/kajakaši ter športni plezalci. Najbrž obstaja kak objektiven in sistematičen indeks uspešnosti, kjer je vse to zabeleženo, vendar ga ne poznam.

V ekipnih športih pa je zadeva bistveno bolj jasna. V košarki in rokometu naši klubi ves čas (redno, vsako leto) igrajo — oziroma so igrali do “razpada” Olimpije — v Evroligi oz. [rokometni] Ligi prvakov in se redno uvrščajo na evropska in svetovna prvenstva. Ob tem sta košarkarska in rokometna reprezentanca z največjih prvenstev že prinesli zlato oz. srebrno medaljo. Lani s srebrno evropsko kolajno tudi odbojkarji.

Naši nogometni reprezentanci pa se je v 27 letih samostojnosti uspelo samo enkrat kvalificirati na evropsko prvenstvo in dvakrat na svetovno. Še v hokeju smo bolj uspešni. Maribor se je v istem obdobju letos tretjič uvrstil v najvišjo evropsko ligo (Ligo prvakov).

Nogomet — objektivno gledano — torej ni slovenska primerjalna prednost med športnimi panogami.

Talent in denar

Zakaj ne? Odgovor ni samo pomanjkanje talenta, temveč tudi denarja.

Nogomet je globalno najbolj zanimiva športna panoga, v kateri se vrti največ denarja. Klubi so milijonarji, krovna organizacija FIFA pa milijarderka. Plače in premije za prestope in uspehe so sanjske. Z Neymarjem so prestopile mejo 200 milijonov evrov za prestop.

Če pogledate proračune največjih evropskih klubov, vam je hitro vse jasno. “Normalni” proračun NK Maribor kot najbolje organiziranega in najbolj uspešnega slovenskega nogometnega kluba znaša okrog 8 milijonov evrov, v najboljših časih tudi do 20.

To pomeni, da je razmerje med Mariborom in Manchester Unitedom med 1: 86 in 1:35. Ali približno 1:20 v primerjavi z Liverpoolom. Proračun 30. največjega kluba (Napoli) znaša slabih 143 milijonov evrov, kar je 18-krat več od proračuna Maribora.

Ne 1:1

V tej panogi Maribor nima kaj iskati v evropski konkurenci, kjer se odškodnine ob prestopu najboljših igralcev gibljejo med 30 in 50, celo 200 milijoni evrov.

Po dobri evropski sezoni, v kateri za nastop v skupinskem delu Lige prvakov dobi 15 milijonov, bi Maribor lahko ta denar investiral v nakup novih igralcev. Samo za to premijo bi dobil recimo “polovico” mlajšega perspektivnega igralca v evropskem merilu. Seveda pa bi imel samo za plačilo polovice odškodnine prejšnjemu klubu, ne bi pa imel za njegovo plačo.

Lahko bi kupil nekaj mlajših igralcev in zaman upal, da je je med njimi dragulj, ki ga skavti velikih klubov niso identificirali že pri 10 letih in si ga rezervirali.

To so samo pobožne želje. V profesionalnem nogometu velja pravilo “kolikor denarja, toliko muzike”. Ob tako rekoč neomejenih proračunih velikih klubov manjši klubi iz manjših evropskih držav preprosto nimajo možnosti.

Zato sem ob Neymarjevem rekordnem prestopu zapisal, da bi tudi UEFA po vzoru NBA potrebovala “salary cap” — torej omejen proračun navzgor, če želimo v Evropi enakovredne in konkurenčne razmere.

Ker razmerje pomembnosti med proračunom in kvaliteto ni 1:1 — in najbrž tudi ni linearno —, lahko kak manjši klub kdaj pa kdaj malce izstopi zaradi “simpatičnega nastopa”, če recimo iztrži remi proti velikanu. Toda to je naključen, izjemen dogodek. Dogajanje na igrišču običajno kaže velikansko razliko v tehnični podkovanosti igralcev obeh moštev.

V drugih športih pa ja

V drugih športnih panogah so razlike manjše. V elitni profesionalni evropski košarki znaša proračun najbogatejšega kluba (moskovskega CSKA) 35 milijonov evrov. Proračuni najboljših petih so nekaj nad 20 milijonov, medtem ko imajo drugi stalni člani Evrolige proračune med 10 in 18 milijoni evrov.

Proračun najbolj trofejnega slovenskega kluba, Petrola Olimpije, letos znaša 2 milijona evrov. To pomeni razmerje 1:17 v primerjavi s CSKA oz. 1:10 glede na prvih pet oz. 1:5 ali 1:8 v primerjavi s solidnimi klubi tipa Panathinaikos ali Olympiacos. Proračun Olimpije je v najboljših časih znašal med 3 in 4 milijoni evrov, kar pa še vedno pomeni zaostanek za 10-krat.

V košarki je zaostanek pri talentu bistveno lažje nadoknaditi — beri: z manj denarja — kot v nogometu, saj so odškodnine za igralce in njihove plače za nekaj razredov nižje kot v nogometu. Pa še manj igralcev in rezervistov je treba imeti na plačilni listi.

Podobna razmerja so tudi pri rokometu in odbojki, kjer so finančni vložki še nižji, s tem pa tudi večje možnosti za manj bogate klube, da jim z dobro igro in kemijo med igralci uspe čudežni met med četverico najboljših v nekem letu.

0,012

Zdaj se lahko vrnem k uvodni tezi Gorazda Nejedlyja, da je “nogomet […] v Sloveniji edina športna panoga, ki morebitnemu vlagatelju sploh daje možnost zaslužka“.

Ob informaciji, da bo pri 8-milijonskem proračunu letošnji izkupiček Maribora 20 milijonov evrov, se zdi to na prvi pogled res.

Vendar je problem v tem, da to ni splošno veljavno. To namreč velja samo za en klub iz Slovenije, saj lahko glede na ključ samo en Slovenski klub igra v Ligi prvakov. Vložek se torej kvečjemu splača samo vlagatelju v Maribor.

Verjetnost, da bo vlagatelju v slovenski klubski nogomet — če bi kaj takega obstajalo — investicija v višini 1€ prinesla 150% donos, pa je zelo nizka in znaša samo 0,012 (= 1÷10 × 3÷25). (To sem izračunal na podlagi predpostavke, da bi nekdo investiral v enega od 10 klubov v Ligi Telekom in da bi se ta klub vsaj trikrat v 25 letih kvalificiral v Ligo prvakov tako kot Maribor.)

Ob tako majhni verjetnosti zaslužka se vlagateljev v slovenski nogomet razumljivo ne tare. V drugih športih je izkupiček glede na vložena sredstva lahko večji, predvsem pa obseg potrebnega vložka ni tako prohibitivno visok.

Primerjalne prednosti in slabosti

Moja poanta od vsega začetka je, da v nogometu očitno nimamo primerjalne prednosti. Zato bi se bilo bolje posvetiti športom — od smučanja do odbojke —, kjer jo imamo.

In k temu lahko dodam še drugi del: glede na to, da so v nogometu potrebna izjemno velika sredstva, ki jih pa noben pokrovitelj ali investitor v Sloveniji niti slučajno ne premore, se te primerjalne slabosti, ki jo imamo v nogometu, tudi ne da tako enostavno odpraviti. Vedno bom capljali zadaj. Vedno bomo nekonkurenčni.

Zelo poenostavljeno rečeno: oba argumenta govorita, da za nogomet očitno nimamo ne talenta in ne denarja, da bi se ga šli tako, kot se šika — torej profesionalno.

Ostajam odprt za drugačne poglede. Vesel bom, če kdo opozori na šibke točke v mojem argumentiranju.


OpombaTekst je bil objavljen v ponedeljek, 23. oktobra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Je svetniški status nogometa pri nas upravičen?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE