Pahor se je sinoči prebudil iz svoje ekumenične, samozaverovane omedlevice

Včerajšnje predsedniške volitve so bile šokantne. Pa ne zato, ker Pahor ni zmagal v prvem krogu. (Za razliko od drugih sem to v soboto tudi napovedal). Šokantne so bile zaradi slabe, porazno nizke volilne udeležbe. Zaradi neverjetnega rezultata Marjana Šarca. Zaradi neverjetnega rezultata Andreja Šiška, ki je prešišal Borisa Popoviča, Majo Makovec Brenčič, Suzano Laro Krause in Angelco Likovič. Zaradi diskrepance med napovedmi javnomnenjskih anket in dejanskimi rezultati. In zaradi opravičevalnega nakladanja luzerjev.

Gremo po vrsti. (Verjetno ne vse na en mah.)

Ljudem je nekaj povedal

Pahor se je sinoči nenadoma zbudil iz svoje ekumenično samozaverovane omedlevice, v kateri se je nekako privlekel skozi predvolilno kampanjo. Kakor hitro se je izkazalo, da le ne bo zmagal že v prvem kogu, je postal spet dobri, stari, od Red Bulla naspidirani Pahor.

Drznil si je izjaviti, da bo v drugem krogu zagotovo zmagal (česar si prej ni upal reči, konec citata). Drznil si je uporabiti prvo osebo množine, ko je govoril o “nas, ljudeh z zmagovalnim načinom razmišljanja”.

Drznil si je odkrito popolemizirati s tistimi, ki so mu naprej metali slovenski transverzalni trekking in po tekočem traku Instagram. Drznil si je reči, da ja, da si želi podpore SDS v drugem krogu (kar je sicer wishful thinking).

Drznil si je reči, da bi se moral Cerar čim prej sestati s Plenkovićem, ker bo njun prvi sestanek zagotovo neuspešen, toda tako bosta imela čim prej naslednje, na katerih pa bo morda kaj ratalo.

Drznil si je biti všečen, zapeljiv, zagorel, modrook, lepuškast in evnuško mačističen orator slash politični jastreb.

Pahor je sinoči v enem večeru — kaj v enem večeru, v petih, desetih minutah — povedal vse tisto, kar mu v kampanji ni in ni šlo z jezika. No, ne da mu ni šlo. Ni hotel. Ves čas je govoril, da to ni njegova stvar, niti predsednikova sploh. Sinoči pa se je nenadoma začel opredeljevati. Ljudem je nekaj povedal.

Niti slučajno

Marjan Šarec je neverjeten. Dobiti skoraj 25% v primerjavi s Pahorjevimi skoraj 50% je rezultat, ki ga ne antipatičnemu, toda smešnemu in praznemu možiclju ne bi nikoli pripisal. Kdo je pripomogel k njegovemu uspehu? Kaj je pripomoglo k njegovemu uspehu?

Če dobro razmislim, morda le ni tako nelogično.

• Res je, da gre Pahor mnogim, premnogim na živce. Recimo tisti drugi polovici Slovenije.
• Res je, da mnogi levičarji ne bi niti slučajno volili Romane Tomc (ker SDS), Ljudmile Novak (ker NSi) in Suzane Lare Krause (ker SLS, pa še ingénue inconnue), kaj šele Angelce Likovič kot versko blazne antiaborcionistke in kandidatke še bolj zoprnjaške in obskurne stranke.
• Res je tudi, da mnogi ne bi niti slučajno volili Maje Makovec Brenčič kot kandidatke SMC. Že zanalašč in iz kljubovanja, čeprav sama po sebi sploh ni (bila) tako brez veze, kot kaže njen rezultat.
• In res je, da mnogi ne bi niti slučajno volili lokalnega šerifa, kakršen je Boris Popovič, kaj šele čudaka in outsiderja, kakršen je Andrej Šiško.

75%

Šarcu se je po mojem posrečilo, da se je ob pravem času znašel na pravem mestu. Da se je po neki neponovljivi in cinični muhavosti božje previdnosti odločil kandidirati prav tokrat in v prav takšni kombinaciji kandidatov, ko ubogi in razočarani levičarski volilci niso videli nobene druge alternative za Pahorja razen srečno nesrečnega Šarca.

Če bi bil Pahor normalen, da tako rečem — če torej ne bi nakladal, da noče biti moralna avtoriteta, pridigal o spravi, glumil slehernika in se afnal na Instagramu —, bi dobil 75% glasov, Šarec pa bi se uvrstil tam nekje med Šiška in Popoviča. To bi bil logičen rezultat in kolikor-toliko realna podoba Slovenije.

Pahor povozil

Šarca bo Pahor v drugem krogu gladko povozil. Pa ne samo zato, ker bodo za Pahorja glasovali tudi desničarji, ki za Šarca kot domnevnega podtaknjenca ne bodo niti slučajno.

Povozil ga bo tudi zato, ker bo v naslednjih treh tednih — ko se že oba kao veselita “bolj vsebinske kampanje” — Šarcu zmanjkalo teksta.

Šarec je sinoči presenetil z dobro naštudiranim, skorajda predsedniškim acceptance speechem. Bojim pa se, da bo pri tem tudi ostalo.

Nikoli v nedeljo

Tako kot mnogi tudi sam mislim, da je zaskrbljujoče, da je včeraj volilo samo 43% volilnih upravičencev. S to razliko, seveda, da bi jaz to obrnil:

• niso krivi državljani, ker se jim ne ljubi na volitve;
• niso krivi politiki, ker so demoralizirali državljane;
• kriva je država, ki pričakuje, da bodo na volitve za tako brezvezen, kompetenc okleščen, zanje nepomemben položaj državljani drli na volitve.

Pa še nekaj. Če bi bil včeraj lep, sončen dan, bi bila udeležba največ 30%. Spomnite se, da je bila volilna udeležba vedno v zgodovini volitev v Sloveniji bistveno boljša, če je bilo slabo vreme.

Zakaj pravzaprav niso volitve med tednom?

Pa še nekaj norih idej

Ivan Štuhec je sinoči na TVS pravilno pripomnil, da bi bilo dobro razmisliti o tem, da bi predsednika Republike imenoval Državni zbor z dvotretjinsko večino. Podobno sem tudi sam napisal v petek:

“Predsedniške volitve so vsiljena psihoza državljanske odgovornosti, ki si je ne upamo relativizirati. Ne upamo se ji upreti in odreči. Ne upamo si priznati sami sebi, da bi čisto komot živeli kot normalni državljani v normalni državi, če ne bi sami neposredno volili predsednika, temveč bi ga namesto nas imenoval nekdo drug, ki smo ga mi sami izvolili že prej — recimo Državni zbor.”

Imam pa še eno, še bolj alternativno, da ne rečem noro idejo.

Lahko ostanemo pri neposrednih in splošnih volitvah za predsednika, vendar mu razširimo kompetence. Nekaj kompetenc bi vzeli vladi. Ministrstva za kulturo, šolstvo, pravosodje, obrambo in zunanje zadeve — pa še cel kup uradov — bi jaz dal kar pod Urad predsednika. Vlada pa se naj ukvarja z gospodarstvom in financami, infrastrukturo, zdravstvom, okoljem itd.

V vsakem primeru bi bilo treba spremeniti Ustavo. Malo verjetno je, da bi to uspelo. Še posebej drugi, radikalnejši predlog.

Moj projekcija je torej, da bo bomo predsednika Republike volili na neposrednih vsaj še trikrat. Takrat, ko bo udeležba samo še kakšnih 15%, se bo DZ in neki koaliciji končno zazdelo, da bi bil morda čas za spremembo Ustave. Precej današnjih večnih politikov bo takrat že pokojnih ali penzioniranih, tako da bo to mogoče urejeno do leta 2037.