Razčefukani odnosi, odgnan folk, zamujene priložnosti, poraz za porazom

Moj brat je en tak psihič k jaz. Jaz sem se en dan — na stara leta, da tko rečem — kr odločila, da bom mal pisala. The rest is history.

Moj brat se je pa en dan odločil, da gre v Kiev. Mal živet pa tko. Računalničarja izigravat, čeprov je študiral filozofijo in sociologijo kulture. Ipak je cel life in cele dneve sam računalniške špile fural. Pa ostane gor 5 let in se nadrka 3D dizajn delat.

Potem pa se en dan odloči, da bi pa vseen prišel nazaj v Slovenijo. En flash ga je butnil, da sta ta stara dva vsak dan starejša, pa da bom jaz en kurac sposobna pomagat.

Manjkala mu je Slovenija. Frendi, vse. Čeprov je mel gor job pa tko. Ta stara dva pa čist vesela. Sta mela že zadost skypa. Čeprov sta se mi pol pritoževala, da ga kle zdaj manj vidta k prej. Ja, seveda.

Okej, pride nazaj, si najde kle job. Jaz se sicer ne spoznam na 3D design, ampak pravijo modeli, da res obvlada. En mi je reku, da je mislil, da to že cel life dela. Valda, glih tok, kokr jaz pišem že cel life. Si najde dobro službo, ampak je bil tam po 12 ur skor vsak dan.

Fuck, kok je to žalostno!

Zdej se pa jaz kle resno vprašam: je fucking vredno bit cele dneve v službi sam zarad keša? Kaj ti bo dnar, če ga nimaš kje zagonit, ker ni cajta? Al pa niti s kom.

In je brat takoj po slovensko začel neki jamrat in so mu vsi frendi govorili: “Ne seri, kle ni služb. Drž jo. Pa brez vez tud ni nč.”

Fuck, kok je to žalostno! Da se kr z nečim sprijazniš. Včas prov vidim najin podoben karakter. Sej sva vozila to življenje čist po drugih poteh, pa jaz sem velik večji tečnež po mojem, ampak sva si tam nekje kr podobna. Jaz sem drugač velik večji ego trip, hvalim se za vsako malenkost, on pa za nč. In brat seveda noče tko. Pošilja sprot dalje za jobe in dobi top službo. Sam kurc, k je v Parizu.

Sem bla takoj spet surlasta, ker sem vedla, da bo spet šel. Pa pizda, končno mava spet odnos, k sva ga nazadnje mela v osnovni šoli, zdej pa že po enem letu spet čao, zdravo.

Ampak jebat ga. Maš rad človeka, njegov life je njegov life, naj živi tist, kar si želi. Pa ne zato, ker bi hotel it v Pariz. On bi rajš bil kle. Po eni strani. Po drugi mu svet sede.

Ampak če bi vam povedala, kaj vse so mu ponudli, sam gledaš. Mislim, to je čist ena druga pesem. In pol si mislim, da ni čudno, da tok ljudi gre ven. Namest da bi si kle držali talente, oni grejo drugam, ker se jim zdi, da kle mogoče niso zadost cenjeni, plačani, whatever.

Zdej pa spet v Pariz

V glavnem, mulc je šel. In je zdej gor in mi iz centra Pariza po skypu kej poroča. V firmi majo eno sobo z glasbili, za med odmori, v drugi za taekwondo, v četrti sam igrice za igrat. Sem šla gledat na YouTube, in je spodi pod posnetkom komentar: “Wish I’ll be working here someday.”

Ironija življenja je ta, da moj brat ne prenese FB-ja. Bil je vedno proti, zdej se je pa mogel prijavit, ker so tam naredili eno kao hudo igrico.

No, ampak to o Parizu je itak brez veze razlagat. Vem sam, da je brat po enmu mescu rekel enmu Srbu (taka mednarodna ekipa so): “A pa to je kle skoz tko? Delamo računalniške igrice, pa še skoz jih med odmori špilamo?”

Srb pa mu reče: “Ma, ćuti bre, ja sam posle mesec dana mislio da moram ja njim da platim.”

In sem res ponosna na tamauga. Zato ker vem, da ni nikol uporabil nobenih vez in je vse dosegel sam. Se drkal in se res dobr naučil, če ga je res kaj veselilo. Valda, da bi ga rajš mela kle in da ga pogrešam. Sam tko je. Ne morem bit tko sebična.

“Kaj pol? Častiš še enga?”

Tko sta pa ta stara dva zdej spet kle ostala z enim bolj ne glih normalnim otrokom. En dan sem fotru pametovala: “Pa sej nista glih nardila takih nesposobnežev.” — On pa je sam neki zavzdihnil.

In tko sem zavzdihnila tud jaz par dni nazaj v naši kafani, ko sem naletela na bivšega tipa. Sedela sem tam sama v temi in je ponesreč uletel mimo. Prisede pa pivo na pivo.

Zdej, k sva distancirana, si lahko kej poveva. In mi končno pove, kako ni prenašal mojga alkohola. Daleč od tega, da bi bil on svetnik, sam vseen.

“Ko sem slišal odpiranje piksne, bi kr enga polomil. Ne veš, kok me je bolel. Zate si sam ti. Egocentrik.”

Ne bi jaz tega poslušala: “Ma dej, ne seri.”

“Kaj ne seri? Ne seri ti kle s sončnimi očali v temi, k si ful smešna.”

Fuck, sem sam strmela tja nekam, na jok mi je šlo. In v seb vedla, da je točno to res. Da nikol, nikol nisem dojela, da je najin problem moj alko. Bla sem prepričana, da je vse drugo.

Naenkrat mi je začelo brnet v glavi. Razčefukani odnosi, odgnan folk, frendi ne verjamejo več vate, zamujene priložnosti. Poraz za porazom.

Ni blo druge, kokr da u rečem: “Kaj pol? Častiš še enga?”