2. svetovna pivovarska vojna: Oktoberfest desnica proti Lidlu, komunajzerju
Avgusta se je po zaslugi desničarjev penila debata o politično nesprejemljivem pivu. V Lidlu so namreč začeli prodajati — ali je nekdo to končno opazil — pivo pod blagovno znamko Komunajzer.
Mislil sem, da se bo po koncu visoke sezone piva zadeva polegla. Pa se ni. Lidl še vedno pribijajo na križ in pozivajo k bojkotu celotne trgovske verige. Afera dobiva dimenzije pivovarske, trgovinske vojne. Angažiral se je celo sam Janez Janša, Žiga Turk kot outsorsana intelektualna ekpozitura SDS pa piše kolumne o “politizaciji špecerije”!
Oktoberfest moralisti se zgražajo nad trgovčevim (ne pivovarjevim) posmehovanjem državljanskim čustvom vseh, ki so kao trpeli v YU režimu. Lidl se za to seveda ne zmeni in josipa (IPA), broza (ležak), tita (pale ale) in jovanko (pšenično) prodaja naprej.
Komunajzerja še nisem probal in ne vem, ali je sploh dobro pivo. Ampak kot svobodomiseln človek moram zagovarjati proizvajalca in prodajalca pred ideološko zateženimi potrošniki.
Od Kumrovca do Santorinija in nazaj
Resnici na ljubo ima Lidl problem. Že pred odkritjem komunajzerja na njihovih policah so jih namreč razkrinkali — pa ne v Sloveniji —, da s fotografij na pokrovčkih grških (oz. “grških”) jogurtov pod svojo blagovno znamko fotošopajo križe na modrih kupolah belih cerkvic na Santoriniju. Najbrž iz neke butaste politične korektnosti ali namišljene uvidevnosti do verskih čustev nekrščanskih (ali vsaj nepravoslavnih) potrošnikov.
Tako je Žiga Turk dobil navidez trden argument in piše na Siolu takole:
“Multinacionalka je ocenila, da bo lažje prodajala, če bo s cerkva na fotografijah zradirala križe. Kar več pove o kupcih kot o trgovcih.”
“Na eni strani torej izjemna tankočutnost do tistih, ki jih moti križ, na drugi izjemna brezbrižnost do tistih, ki jih moti Tito.”
Lidl ima (v bistvu) prav
Ljudje se ponavadi ne vtikamo v malenkosti, ki niso bistvene za naše potrošniške in lifestyle odločitve — in dizajn pokrovčka jogurta ni ena izmed njih. Jaz včasih ne opazim niti česa bolj pomembnega na embalaži (vsebnost maščob, okus, celo blagovna znamka sama), včasih celo raztresen kupim jogurt namesto mleka ali obratno. Kaj šele, da bi opazil križ ali nekriž.
S stališča zdrave pameti je Lidlovo fotošopanje torej vsaj smešno, če že ne neumno.
Ampak ne! Prav primer piva komunajzer spodbija naše argumente v zvezi z Lidlovim fotošopanjem jogurtov.
Ljudje, ki jih moti recimo politiš ferdehtig pivo, v bistvu dokazujejo, da je Lidl ravnal prav, da je zradiral križe s kupol cerkvic. Lidl dobro ve, da so med potrošniki tudi taki, ki jih motijo malenkosti. Celo politične malenkosti. Lidl ni hotel tvegati, da bi na prodajo jogurta negativno vplivali tisti, ki sprejemajo potrošniške odločitve na podlagi ideoloških prepričanj. Zato so za vsak primer raje zradirali križe z grških cerkvic. You never know.
Lidl kot previdna rit
Zakaj potem Lidl kot previdna rit po drugi strani vztraja s komunajzerjem? Zato, ker gre za poslovno odločitev, sprejeto na majhnem, lokalnem trgu. Desničarsko besnenje nad inkriminiranim pivom najbrž ne bo povzročilo omembe vredne škode. Morda bo ves ta provokatorski cirkus celo pomagal pri prodaji tega piva. Kdo bi vedel?
Seveda pa obstaja tudi možnost, da bodo komunajzerje res nehali prodajati. V tem primeru bomo desničarjem moško nazdravili s politično nevtralnim pivom — torej ne s heinekenom, bog obvarji! — za novo malo zmago in pri tem naglas rignili.
Včasih smo moralni, včasih pa komot
Predlagatelji bojkota Lidla pa se mi ne zdijo smešni samo v svoji ideološki zaslepljenosti, ampak tudi zato, ker so naivni in idealistični. Ker se delajo, da ne vedo, da smo ljudje muhasta in nedosledna bitja. Enkrat imamo polna usta principov in prepričanj, kdaj drugič pa smo pragmatični. Včasih smo moralni, včasih pa komot.
Kot potrošniki smo seveda bolj frivolni in nenačelni. V zvezi s svojimi potrošniškimi navadami redko moraliziramo. Morda kdaj iz načelnih razlogov v zvezi s proizvajalčevim in trgovčevim odnosom do ljudi in živali v proizvajalni in prehranjevalni verigi — toda zagotovo ne v zvezi z nekim jogurtom ali pivom.
Najboljši sosed je najbližji sosed
Raje in pogosteje kupujemo pač tam, kjer je ceneje in za nas bolj praktično. Če živimo blizu Mercatorja ali Hoferja, kupujemo v Mercatorju ali Hoferju. Če živimo blizu Spara ali Lidla, kupujemo v Sparu ali Lidlu. Whatever. Najboljši sosed je najbližji sosed. Moraš biti res fanatik, da verjameš, da je katerikoli od trgovcev toliko boljši ali cenejši od drugih in da se zato splača po nakupih ne vem kam.
Ali obratno. Da je po drugi strani tako grozen, da tam nočeš kupovati niti za vogalom. Trgovca ne zamenjamo kar tako. Niti če nas razočara kot stranko — ali kaj šele, če se z njim ne strinjamo politično.
Moj Bog, kakšne ljudi zanimajo politična stališča supermarketov!?
Kaj pa recimo plenice Tito?
Zato ne pričakujem, da se bodo ljudje množično odzvali na poziv k bojkotu Lidla. Ker velikanske večine normalnih potrošnikov to ne zanima in ne briga. In ker bi celo abnormalni potrošniki lahko vedeli, da Lidl ni javna ustanova, ki bi se tako kot MOL morala držati odločitve Ustavnega sodišča, ki je Jankoviću prepovedalo poimenovati ulico po Titu.
Kot državljan se ne bi strinjal s poimenovanjem ceste po Titu — po drugi strani pa me kot potrošnika niti malo ne moti pivo Tito. Je to res tako težko razumeti?
PS: Če bi kdo začel izdelovati plenice s Titovim imenom, bi pa znoreli spet eni drugi, medtem ko bi jih Primčevo Gibanje za otroke in družine po mojem endorsalo. Tako da raje pozabite na vse skupaj in na zdravje!
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 22. oktobra 2017, pod naslovom Druga svetovna pivovarska vojna: desničarji proti Lidlu. Verzija na Fokuspokusu je razširjena in editirana.
