Krzysztof Charamsa: “Srečal sem moškega, videl pa sem Boga.” [odlomek]

Krzysztof Charamsa (1972) je bivši. Po izobrazbi sicer še vedno teolog. Doktor teologije. Sicer pa bivši duhovnik. Bivši predavatelj bioetike na papeški univerzi Gregoriana. Bivši drugi sekretar Mednarodne teološke komisije. Bivši član Kongregacije za doktrino vere pri rimski kuriji.

Vse te reference iz njegove biografije so veljale do 3. oktobra 2015, ko je v intervjuju za Corriere della sera javno povedal, da je homoseksualec. Naslednji dan je bil razrešen vseh funkcij in dolžnosti. Izobčen. Defrokiran. Ni se več mogel in hotel skrivati v omari. Ker je bil noro zaljubljen v Eduarda.

Njegova knjiga Prvi kamen: Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski, je opis njegovega iskanja resničnega, iskrenega, s samim seboj pomirjenega jaza — in njegovega trpljenja v kolesju katoliške morale.

Krzysztof Charamsa: Prvi kamen

Zgodilo se je neke noči v Barceloni. To je bil trenutek, ko sva se odkrila, se zaljubila, zaročila. Ko nisva hotela več biti sama. Ko sem se dotaknil njegovih ustnic, njegovih las. Tisto mrzlo noč, ki sem jo preživel v njegovem toplem in močnem objemu. Ljubil me je, jaz pa sem mislil samo na to, kaj naj storim, da ne izgubim njegove ljubezni.

Bila je ena najlepših noči v mojem življenju, v nekem hotelu v četrti Eixample, najgršem v mojem življenju. Res, ni bil hotel Axel [eleganten gej hotel v Barceloni; op. ur. knj.]. Bil je grozen penzionček. Prav tam sem moral srečati svojega bodočega novia, svojega zaročenca, partnerja, soproga! Bila je ena najlepših noči sploh, molil sem k Bogu, da se ne bi nikoli končala. Molil sem k Bogu, da me ta pravi moški ne bi več pustil samega.

Ampak kako? Mirno … V resnici bi me moral čim prej zapustiti, ker sem … ker sem bil duhovnik. A tega ni vedel. Poznal je moje ime, Pietro, očitno lažno ime. Vedel je, od kod sem, iz Milana, čeprav je bila tudi to laž. In kaj sem počel? Poučeval filozofijo (no, vsaj to ni bilo daleč od resnice). Zgodbo je dopolnjevalo moje lažno državljanstvo. Vedel je vse, kar lahko vedo ljubimci za eno noč. Toda jaz se nisem hotel več skrivati. Le zakaj sem se hotel razkriti? Kaj me je tako privlačilo na tem moškem, ki sem ga že imel povsem za svojega? Nisem ga hotel izgubiti, zaljubil sem se vanj. In tisto noč sem videl Boga, ki me je ljubil, me objemal, me sprejemal, ker me je razumel. Jaz, izvedenec za Boga in vse, kar je Božjega, in … obenem homofob, sem končno videl Boga. Srečal sem moškega, videl pa sem Boga. In na srečo mi je izpred oči začela izginjati njegova povprečna Cerkev.

Dan potem

Zlatoust me je odprl ljubezni do drugega, še prej pa me je odprl ljubezni do sebe.

Z njim sem doživljal tisto, kar sem že vedel, čeprav le v teoriji: ne moreš ljubiti drugega, če poprej zdravo in uravnovešeno ne ljubiš samega sebe, če poprej ne sprejmeš samega sebe, če ne poznaš samega sebe. Če sovražiš samega sebe, če lažeš samemu sebi, ne boš nikoli mogel ljubiti drugega. Ni potrebno krščanstvo, da v tem spoznaš ključ človeških odnosov. Če se danes krščanstvo hvali, da uči ta načela ali jih vsaj deli, to v resnici počne le teoretično, ustavljajoč se zgolj pri pobožnih in nepomembnih znamenjih.

Toda resnica, ki šteje v življenju, ne izvira iz teorij. Delovanje v Cerkvi je iz mene naredilo popolnega teoretika, ki je moral znati razložiti vse in se odpovedovati pravemu življenju. Ni se bilo lahko osvoboditi zatiralskega ideološkega jarma Cerkve. Bil je kot neznosna ječa, ki je prežela že slednje vlakno moje biti. Bil je kot nekakšna prevladujoča forma mentis, način razmišljanja in delovanja, ki mi je bila tuja in hkrati nujno potrebna. V strahu, z lažmi se navadiš na vse in — presenetljivo — celo uživaš, nobene druge možnosti ne vidiš več. Moškemu, v katerega sem se zaljubil, sem moral povedati svoje ime. Nisem mu mogel lagati. Vendar nisem vedel, kako naj to storim, in bal sem se, da ga bom izgubil. V teh urah je sovraštvo, ki sem ga gojil do sebe, doseglo vrhunec. Sovražil sem laž, ki so mi jo vcepili. Laž mojega življenja! Vsenavzoča laž, v kateri me je vzgojila moja Cerkev. Samemu sebi sem se studil. Ko ti vcepijo potrebo, da lažeš o temeljnih vprašanjih življenja, nazadnje ne veš več, kdaj govoriš resnico in kdaj lažeš. Ne veš več, kdo si. Kajti dejansko te ni več. Do tega trenutka so me oprani možgani prepričevali, da gejev ni. Potem pa, v tisti siloviti noči, se je pred mano znašel moški, ki sem ga ljubil, kakor Narcis ljubi Zlatousta. Tudi on me ni hotel izgubiti … meni pa se je zdelo, da že izginja, nisem se mogel spomniti niti svoje telefonske številke, ki sem mu jo hotel pustiti. Nisem se mogel spomniti naslova za Skype. Nisem se mogel spomniti elektronskega poštnega naslova. Ničesar več se nisem spomnil. Morda sem bežal pred sabo, ne pred njim.

Moj Zlatoust me je pospremil na letališče. Ostalo mi je le še nekaj minut, zadnjih v njegovem avtomobilu, preden naj bi se najina bežna zgodba končala. Če bi se izteklo tako, pozneje, od daleč, ne bi mogel ničesar več popraviti. Moja Cerkev bi zmagala nad mano: morda bi mi v svoji neskončni cerkveni usmiljenosti celo odpustila avanturico, toda potem bi me brž prisilila, da bi se brez odlašanja vrnil k sovraštvu do samega sebe, svoje narave. Zlatoust je v resnici slutil, da mu nekaj prikrivam. Že prejšnjega dne, med najinim prvim sprehodom po Barceloni — kako sem bil srečen, da lahko brez strahu pri belem dnevu hodim z moškim! — mi je postavljal vprašanja. “Da nisi slučajno poročen z žensko? Imaš otroke?” Mirno sem mu odgovoril: “Ne!” Ni pa me vprašal: da nisi slučajno monsinjor, duhovnik? Zlatoust me je odpeljal na svoje najljubše mesto v Barceloni: v ozračje miru pogreznjeno cerkev Santa Maria del Mar.

Neverjetno … bil sem na svojem prvem zmenku z moškim, on pa me je pripeljal v cerkev! V sanjsko cerkev, tiho in gostoljubno, pripravljeno za poroko. Sedla sva na klop, občudovala katalonske gotske tramove. Moja dlan je bila v njegovi. Brez sramu sem ga ljubil pred svojim Bogom. Zdaj, po enem dnevu in eni noči, je šlo najino srečanje h koncu. Toda sovraštvo do moje narave, strah, laž so se morali soočiti s preprosto resnico ljubezni med dvema moškima. Po eni strani sem si govoril: izbriši to dejstvo, ne obstaja! Drugi glas pa me je spraševal: kako, da ne obstaja? Tu je. In on me je objel. Ostali so nama le še zadnji trenutki vožnje z avtomobilom. Nisem se več želel vrniti v moro svojega blaženega in odrešujočega vsakdana.

“Eduard, tengo que decirte una cosa: yo soy cura.” [“Eduard, nekaj ti moram povedati: duhovnik sem.”]

Ime mu je Eduard … Bruhnil sem v jok, nisem se mogel več obvladati. Zavedal sem se, da je do tega trenutka temeljni del moje osebnosti “umiral ob pomoči” Cerkve, doživljal absurdno in neutemeljeno travmo, nasilno ubijanje svojega dostojanstva, ki ga je v dolgih letih, ko sem bil “cura”, fantastično izvajala ta ustanova. Čakal me je let za Rim.

“Eduard, če me še sprejmeš, bi te rad poklical.” Nisem se več mogel vrniti v katoliško vedrino evangelija, ki mi je narekovala slepo in nerazumno sovraštvo do samega sebe, do svoje spolne usmeritve. Bil sem zaljubljen. Sanjal sem o tem, kar je bilo blizu moji naravi, moji spolni usmeritvi, moji najintimnejši biti. Sanjaril sem o svobodi. Da bi bil to, kar sem. Sanjaril sem o novem življenju. Nemogoče? Ne! Mogoče. Mar navsezadnje ne trdijo ravno kristjani, da za tistega, ki ljubi, nič ni nemogoče? A kako sem prišel do te izkušnje? Kako sem dosegel to točko? Katera pot me je pripeljala do sem?

Družina

Da bi se bolje razumel, se moram vrniti nazaj, daleč nazaj …

Vrniti se moram k izvoru, k svoji izvirni družini. Vrniti se moram v maternico svoje matere.

Bi moral nemara takoj razkriti, kdaj sem se rodil? Torej naj povem: rodil sem se 5. avgusta, neke sobote sredi poletja; zato sem za svoj rojstni dan vedno najraje kje na plaži. Sprva na severu, na polotoku Hel ob mojem Baltiku, z njegovimi dolgimi, globokimi, malce divjimi peščenimi širjavami, kakih petdeset kilometrov od doma; potem pa, sčasoma, na plažah niže na jugu.

Rodil sem se leta 1972, v letu, ko je veliki Guy Hocquenghem objavil svoje programsko besedilo Le désir homosexuel. Rodil sem se pod srečno zvezdo manifesta homoseksualne revolucije, ki je glasno razkril potuhnjeno homofobno obsedenost. Opisal je dinamiko homofobije in še v istem letu, ko se je javno razkril, položil temelje gibanja za osvoboditev homoseksualcev. Guy je povedal resnico, da bi razkrinkal kolektivno licemerstvo, in zato je bil izključen iz komunistične partije. Družba, ki ji je pripadal, ni hotela slišati njegovih obtožb. Tega leta se je rodil tudi termin “homofobija”: ameriški psiholog George Weinberg je v delu Society and the Healthy Homosexual tako poimenoval nerazumni strah, ki ga kdo občuti pred homoseksualcem, fobijo do različnosti od sebe, ki rojeva nasilje, sovraštvo, uničenje. Označitev z natančnim imenom zla je prvi korak k zmagi nad zlom.

In vendar: po miselnosti katoliškega okolja, v katerem sem se rodil, to ime ni smelo obstajati. Pisalo se je leto 1972: besede, ki razkriva strah in sovraštvo do homoseksualcev, se ni smelo nikoli izgovoriti. Homoseksualno poželenje se ni smelo nikoli razkriti. Morda se tudi jaz ne bi bil smel roditi? Pa vendar sem se. Homoseksualna sla se je pogumno potrdila. In neki znanstvenik je, hvala Bogu, končno opredelil sovraštvo do gejev. Rodil sem se v času in prostoru, v katerem geji uradno niso obstajali. Bili so popoln tabu. Resnici na ljubo je treba, če pride homoseksualnost na dan, storiti vse, da se zapovedani tabu ne vrne: ta sramotna, bolna, neizgovorljiva, perverzna, grešna, hudičeva stvar … uradno ne obstaja. “Tista” stvar, ki te dela gobavega, ne sme imeti niti lastnega imena. Osramočeno jo je treba zamolčati. V svetu, v katerem sem se rodil, se ni nihče zmenil za dejstvo, da so leta 1973, ko je bil na vrsti moj prvi rojstni dan, v Parizu organizirali prvi svetovni kongres homoseksualnih organizacij (kamor seveda nisem mogel biti povabljen). Nihče se ni zmenil za dejstvo, da je prav tega leta ameriško združenje psihiatrov črtalo homoseksualnost s svojih potrjenih seznamov psihičnih motenj. Znanost je torej popravljala svoje napake, katoliški svet, v katerem sem se rodil, pa je ta nova stališča preprosto ožigosal kot neutemeljena.

In vendar je celo v katoliškem okolju tistega leta katalonski jezuit Salvador Gusch javno razkril, da je homoseksualec in da je tega vesel. Gej, ki trdi, da se zato ni oddaljil od Boga! Kakšna domišljavost nekega nesrečnika! Pravijo, da je svojo iskrenost plačal z več meseci norišnice in da je trpel krute terapije, ki naj bi ozdravile ali vsaj zatrle njegove nezdrave želje in misli “proti naravi”. Takrat sem bil star eno leto in še nisem mogel vedeti ničesar o njegovi nepripravljeni izjavi, toda moj svet je kastriral vsakogar, ki si je dovolil biti srečen brez pooblastila Cerkve in Države.

Ljubim svojo družino. Moja mati je bila neomajno verna ženska. S svojo vero je bila sposobna delati čudeže, prenašati nevzdržne preizkušnje. Njena vera se ni nikoli zamajala niti pod nesmiselnim vedenjem Cerkve: v sebi je imela nekaj genialnega, kar jo je dvigalo nad človeško povprečnost. Mati in oče sta bila po izobrazbi ekonomista. Oba sta hodila v službo, čeprav bi moral po katoliški miselnosti družino vzdrževati oče, pravi moški. Bil sem njun prvorojenec, čez tri leta se je rodil moj brat, ko mi je bilo dvanajst let, pa še sestra. Družina je bila popolna.

Oče je odšel od doma tistega dne, ko sem po opravljeni maturi stopil v semenišče, da bi postal duhovnik: tedaj nisem poznal drugih primerov ločitve, toda konec zakona mojih staršev je bil popolnoma neobičajen. Ostali smo brez vsega, v razdejanem stanovanju, vsi prihranki, zbrani za novo hišo, so izginili skupaj z očetom. Na ločitvenem uradu se mati sploh ni branila in se ni borila za spoštovanje svojih pravic in pravic otrok. Razumel sem njen koreniti molk. V sebi ni sprejemala ločitve, zato je odklanjala potegovanje za tisto, kar naj bi ji pripadalo. Če dobro pomislim, je za obrambo lastnih pravic potreben le dober odvetnik, mi pa si ga nismo mogli privoščiti.

Tako je oče odšel, ne da bi kaj dosti pomislil na potrebe svojih otrok: pošiljal je samo toliko, kolikor mu je sodnik določil za sestro, zato pa smo imeli vsaj mir. Zame je bil očetov odhod prava osvoboditev. Za brata in sestro je bilo morda drugače. Z vstopom v semenišče se je zame začenjalo novo življenje, medtem ko sta onadva ostala doma. Toda vsakdanjost z očetom, na katerega imam samo nekaj medlih spominov, je postala nevzdržna: bil je odsoten, z nami ni nikoli vzpostavil pravega očetovskega odnosa. Zdaj vem, da nas je imel po svoje rad, vendar posesivno, kot imaš rad svoje imetje, na način, ki se ni dosti razlikoval od tistega v številnih patriarhalnih in moških družinah. Danes do njega ne gojim nobene zamere, vendar mi je ostal občutek, da ob sebi nimam očeta. Po neki razlagi, ki jo pogosto povzemajo v katoliškem okolju, naj bi bil fant, čigar oče je odsoten, mati pa preveč zaščitniška (kar moja mati nikoli ni bila), nagnjen k temu, da postane poženščen, ergo homoseksualec, torej deviantna in grešna oseba. Zato sem v letih, ko sem iskal obrazložitev zase, sprejel ta stereotip: bil sem gej, ker so bili odnosi z mojim očetom negativni ali jih sploh ni bilo. (Zato je Cerkev zame že imela popolno rešitev: s celibatom mi je ponujala skrivališče, “dostojanstven” beg pred heteroseksualno poroko.)

Pozneje sem srečal na desetine gejev, ki so imeli z očetom sijajne ali vsaj popolnoma normalne odnose — če smem uporabiti pridevnik “normalen”, o katerem, kot se zdi, lahko izključno odloča le Katoliška cerkev. Ta je tako stroga, kakor je bila v preteklosti samo neprekosljiva marksistična doktrina, proti kateri se je bojevala ravno Cerkev!

Mislim, da nisem bil nikoli sin, kakršnega si je zamišljal oče: bolj kot nogomet so me zanimali umetnost, opera, gledališče in balet. Kot otrok sem se zatekal med knjige, za povrhu niti ne knjige o matematiki, temveč sem bral leposlovje, poezijo ali zgodovino. Nisem bil tipični moški potomec, ki si ga je želel, ki bi lahko dokazal svojo moč, če bi pretepel tovariša, moški zgled fanta, ki mu je namenjeno, da se bo tako kot on ukvarjal z ekonomijo in financami. Ekonomist, ne pa sanjač, romantik, idealist! Vedno sem imel občutek, da je očetov ljubljenec brat, ki je poleg knjig častil tudi nogomet, kakor se pričakuje od “zdravega” fanta.

Krzysztof Charamsa: Prvi kamen: Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve. Naslov izvirnika: Kamień węgielny: Mój bunt przeciw hipokryzji kościoła. Prevedla: Irena Trenc Frelih. 304 strani, ISBN 978-961-01-4621-6, 29,95€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.