Predpokopni davek? Saj ni tako slabo umreti s tem občutkom dobrodelnosti …

22.10.2017 / 06:10 Komentiraj
Namesto programa dostojnega umiranja bi vlada v času debelih krav lahko oblikovala program veselega spodbujanja družin.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Z volitvami predsednika države si ne bomo obrnili življenja na glavo. Zato bi lahko brez zadržkov in množično, ne samo v duhu državljanskih pravic, temveč tudi zato, ker gre za družabni dogodek, odšli na volišča in mirno glasovali.

Nenazadnje je predsednik države edina “korporativna” politična funkcija, ki jo volimo sami in neposredno. V ponedeljek bo življenje povsem enako, kot je bilo v soboto.

Ljudje v resnici ne maramo sprememb. Govorimo že o njih in na načelni ravni se z njimi strinjamo, jih podpiramo in se zavedamo, da se bomo samo s spremembami lahko stvari nekam premaknili.

Seveda pa to načelno strinjanje velja samo do tiste točke, ko bi se morebitne spremembe lahko dotaknile naših navad. Naše navade so nam svete. Nihče nima pravice, da bi nam jih na silo spreminjal in nam vsiljeval nekaj novega. Tako mislimo in za to se borimo.

Izogibanje odgovornosti

A predsedniških volitev se nam res ni treba bati. Gre za precej benigno vlogo v naši politiki, ki tudi v prihodnjem mandatu ne bo prav nič drugačna. Predsednik še vedno ne bo moralna in politična avtoriteta.

Pri tem me moti predvsem to, da nas je v času kampanje prav vodili predsedniški kandidat ves čas prepričeval, da si mi, državljani, takšno predsedniško držo v resnici želimo.

Rada bi videla raziskavo med Slovenci in Slovenkami, ki bi pokazala takšen rezultat. Tega namreč preprosto ne verjamem. Sodeč po tistih nekaj izjavah, ki smo jih videli v TV soočenjih, novinarjem namreč ni uspelo ujeti veliko tistih, ki menijo, da moralna avtoriteta za predsednika države ni pomembna.

Zavračanje vloge moralne avtoritete vidim kot neopravljanje del in nalog in izogibanje odgovornosti. To je tisto, kar delavec — v tem primeru predsednik države — sporoča delodajalcu. Torej nam, ki smo ga na to korporativno funkcijo imenovali.

Vsi pa najbrž kar dobro vemo, kaj se nam lahko zgodi v službah, če zavrnemo naloženo nalogo. Zato se ne čudim, da ljudje izgubljajo vero v to funkcijo. Zato jih tudi predsedniške volitve veliko manj zanimajo.

Dušenje v regulaciji

Bi nas pa zato morale veliko bolj zanimati parlamentarne volitve prihodnje leto. Odločitve vlade so namreč tisto, kar nam spreminja življenje. Tudi čez noč.

Ne samo, da se bomo zadušili v regulaciji, kot zdaj kažejo prizadevanja za zakonsko ukinitev nedeljskega nakupovanja. Čakajo nas tudi nove dajatve.

Najnovejša pogruntavščina ministrice za zdravje je tako imenovana dajatev za dolgotrajno oskrbo. Če prav razumem to super odločitev, gre za oskrbo tistih sodržavljanov, ki ostanejo doma sami in betežni. Tudi nas samih, če nas bo v prihodnosti doletela takšna usoda.

V segmentu zdravstva, sociale in pokojninskega sistema naša država v veliki meri deluje na temelju medgeneracijske solidarnosti. To je bilo doslej tudi bolj ali manj spretno regulirano v okviru proračuna. Četudi nekateri plačujejo več, drugi pa manj, uporabniki pri zdravniku tega ne občutimo. Vsi smo deležni enako bogate — ali skromne, če jo tako vidite — košarice storitev.

Na podlagi sicer racionalnega razmišljanja, da bomo morda nekoč vsi stari, nebogljeni in zapuščeni životarili doma, si bomo to stanje na predlog ministrice plačevali sami — vnaprej. Bogatejši bodo plačevali več, tisti, ki nimajo, pa temu primerno manj. Na koncu pa bomo vsi deležni enake oskrbe. Če bomo po (ne)srečnem naključju umrli tako, da oskrbe pred tem ne bomo potrebovali, se lahko tolažimo, da bomo velik del našega življenja obvezno dobrodelni.

Umreti s tem občutkom tudi ni tako slabo.

Živi pokopani

Pa vendar. Pri 50 milijonih proračunskega presežka za prihodnje leto — kar sicer ni veliko za tako pogolten sistem, kakršen je naš —, vlada ni sposobna oblikovati sklada za starostno oskrbo.

Pa to ni najhujši greh. Vlada v času debelih krav ni zmožna razmisleka, da bi bilo namesto programa dostojnega umiranja dolgoročno bolje oblikovati program veselega oblikovanja novih družin. Da bi nas bilo v prihodnje več in da bi si lahko še naprej delili solidarnost. Bogatejši za mlade, nove sodržavljane, ki bodo lahko prispevali v skupno blagajno za starejše.

Predlog nove dajatve vidim kot ukrep, s katerim nas država ob načrtovani solidni sistemski oskrbi zadnjih dni življenja — v resnici že pokopava.

Lahko, ne pa nujno

Naslednji korak bi lahko bil obvezni prihranek vsakega državljana za pokop. Kajti pokop stane. Če ga družina ne more plačati, k človeka dostojnemu pokopu nekaj prispeva občina. To pa je že neke vrste skupni denar.

V resnici me oba ukrepa — tako omejevanje svobodne trgovine in predpokopni oskrbni davek — presenečata s časovno umeščenostjo v ta vladni mandat. Slabo leto pred parlamentarnimi volitvami bi pričakovala več bonbončkov in navdušujočih ukrepov. Še posebej v luči dejstva, da nam gre danes bolje kot takrat, ko je ta vlada prevzela svoje naloge. Verjetno jim jasno, da so si za prihodnje volitve že sami izkopali jamo.

Volitve so pomembna reč. Lahko nam prinesejo predsednika, ki bo odgovorno prevzel naloge, ki mu pritičejo. Lahko dobimo vlado, ki bo sprejemala odločitve v dolgoročni prid državljanom.

Poudarek je na “lahko”. Ni pa to nujno.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE