Vedno sem se bala, da bom izgubila talent za ljubezen

Vse moje prijateljice so prebirale Clarisso Pinkolo Estés, na skrivaj kadile in srebale na litre kave. Vse so hotele teči z volkovi — čeprav so bile ženske, ki tečejo za volkovi. Pridne in marljive. Vedno na voljo.

Ni mi bilo treba prebrati knjige, da bi vedela, da sem ena izmed njih. Bile smo v krdelu ustrežljivih, ki nikoli ne zalučajo žabe v steno, ker ne vedo, da nekaj takega sploh obstaja.

Sanjarjenje o princu je v resnici čakanje na Godota. Zdaj verjamem, da je ljubezen samo iluzija. Kot dobro stkana preproga. Leta dolgo čutiš, kako prijetno je hoditi po njej. Ko pa začne izgubljati barve in niti, pa se vprašaš, zakaj neki že potrebuješ preprogo v stanovanju.

Morda je bila perzijska preproga res moderna sredi devetdesetih. Toda dandanes lahko namesto perzijske preproge kupiš instantno varianto v Ikei in jo zamenjaš vsak teden. Sodobna ljubezen se iztroši kot cenena Ikeina preproga.

Balašević

Pripravljena sem povedati svojo zgodbo o ljubezni. Jo izpovedati sami sebi. Zaupati stvari sebi je vedno najtežje. Moj preminuli pesnik se nasmiha iz mačjih nebes in mi šepeta:

“Daj, zaključi že enkrat s to zgodbo. Če stvari ne pripelješ do konca, obstaneš na mestu. In prosim, ne hodi v Santa Croce, da ti ne pade kamen na glavo.”

V redu, si rečem. Zdaj sem si postrigla lase. Zdaj lahko zaključim to zgodbo. Bila je ena tistih, o katerih prepeva Balašević. Toda če dobro pomislim, ali niso vse ljubezenske zgodbe prav tiste, o katerih prepeva Balašević?

Neke vrste iniciacija

Razpad zveze je kot razpad imperija. Moški se že vmes in potem tolažijo v novih mednožjih in nalivajo z jamesonom, ženske pa si režejo lase.

Večina žensk po razpadu veze postane obsedena z lasmi. Sama sem se dolgo pripravljala, da si odrežem lase. Čutila sem, da gre za neke vrste iniciacijo. Izbrala sem novega frizerja. Potetoviranega Italijana. Dolgo sem ga iskala, potem pa sem ga nekega dne zagledala z ulice. Njegovi valoviti lasje so me spominjali na lase mojega frizerja. Zjecljala sem mu nekaj v italijanski angleščini in rezervirala termin.

Ko je končno le odrezal pol moje moči, mi je bilo že kmalu zatem zelo težko. “So see you next time,” mi je ponujal roko po opravljenem delu. Bilo je več kot rezanje las. Zdelo se je, da moje misli pronicajo skozenj in da ve, kaj mora storiti.

Sunek v preteklost

Mislila sem, da bo življenje drugačno, ko si bom odrezala lase. Seveda se ni zgodilo nič. Ne še. Medtem ko je modrooki, potetovirani Italijan rezal moje lase, sem skočila v znano. Sunek v preteklost je bil znova kot sunek v rebra. Kratek, a boleč.

Preden sem zamenjala državo in po besedah moje nekdanje ljubezni postala prava ciganka — kar sem si menda itak vedno želela —, me je klical Medičejka. Nisem se znala nositi s tem vzdevkom. Sovražila sem ga.

Sivka in morje

Moj bivši je bil moški, ki mi ga prijateljice niso zavidale. A kljub vsemu je bil zame moški, za katerega sem bila prepričana, da bom z njim preživela življenje.

Včasih ga je glodala jeza, včasih prezir do neznanih stvari. Toda v radostih in drugih življenjskih detajlih je bil primerljiv z drugimi. V resnici ni bil nič posebnega, toda kljub temu je bil prav posebno moj. 

Vedno znova, ko zaduham sivko in morje, se spomnim njegove nasmejane podobe s toskanske obale v začetku maja, pa čeprav se je, roko na srce, vedno premalo smejal.

Poslovil se je z rom-pom-pomom, ki ga je vedno znal mojstrsko pričarati. Še danes mi vsi govorijo, kako pogumna sem, čeprav nimam pojma, kaj mi hočejo povedati. Morda vedo, da mi gre blazno na živce, ker moram nositi vrečke iz trgovine vedno sama. Ali da moram sama odnašati smeti. Veliko je banalnosti, ki jih nočem početi in ki jih je on tako dobro opravljal.

Zamrznjeno srce

In nenazadnje: nikoli si nisem predstavljala, da bom postala ženska, o kateri pišejo v Sensi. Obljubila sem si, da ne bom začela hoditi na kakšne poduhovljene kolektivne vadbe, takoj nato pa preklinjala neumne voznike, ko bom prečkala cesto. Ali da bom znala govoriti pet jezikov hkrati, ne bom pa znala govoriti jezika sočloveka.

Take stvari se lahko zgodijo, ko se človeško srce odloči, da se bo za nekaj časa zamrznilo. Vedno se mi je zdelo, da so take tipske, hladne ženske, ki se niso zmožne zaljubiti, preprosto zategnjene. Še pomislila nisem, da jim je morda samo težko znova nasesti na limanice iluzije.

Fikcija okuži realnost

V teh dneh večkrat pomislim, da se je vse manifestiralo samo zaradi stavka, ki sem ga v življenju prevečkrat ponovila: fikcija vedno okuži realnost. Pa ne zato, ker sem Bukowskega začela brati z enajstimi, temveč zato, ker sem potihem vedno verjela, da življenje oponaša fikcijo in ne obratno.

Šele zdaj vidim, kako prav sem imela. Vedno sem se bala, da bom izgubila talent za ljubezen. Toda obstajajo še hujše stvari na svetu, ki pikajo po prsih in srcih veliko bolj kot izgubljena ljubezen.