Janše denar ne zanima. Zlasti ne majhne podkupnine, pardon, odškodnine.
Edino normalno, da so se Janša, Krkovič in Črnkovič odločili, da tožijo Republiko Slovenijo za odškodnino zaradi škode, ki jim je bila povzročena z na koncu razveljavljeno obsodbo v primeru Patria.
Prvi med enakimi zahteva 900.000€, drugi 600.000€, tretji pa kar 12 do 13 milijonov (za poslovno škodo).
Večini Slovencev — vsaj med tistimi, ki jih nepozabna Patria sploh še zanima — se to zdi nesramno. Pa ne samo po zaslugi nepriljubljenosti predsednika SDS, češ, naj bo vesel, da je samo malo odsedel. Tudi mnogi med tistimi, ki so se padca Patrie razveselili, so prepričani, da so vpleteni dobili zadoščenje, čeprav jih sodišče ni razglasilo za nedolžne, temveč je samo razveljavilo sodbo. In da bi morali biti s tem zadovoljni.
Ampak ne, v takih premierih je edino normalno zadoščenje denar — in edina prava kazen za napake, ki jih pravosodje zagreši.
Kdor ne uboga, ga tepe nadloga
Bilo bi logično, pa tudi prav in pošteno, da se Janši, Krkoviču in Črnkoviču država oddolži, da jim je njen sodni aparat prizadejal nadlogo.
Sam razplet te zgodbe v bistvu ni krivičen. Vedno velja zadnji izrek. Najprej so bili obsojeni in je veljalo, da so krivi. Potem pa je bila sodba razveljavljena in velja, kot da procesa sploh ni bilo. Ne da so nedolžni, ampak kot da se ni nič zgodilo.
Morda se res ni nič zgodilo, zato pa se je tem več dogajalo. S stališča zadnjega izreka je bilo vse skupaj napaka, njim pa se je dogajala nadloga. Milo rečeno. Tudi če so prejemali podkupnine. V tem je perverzna privlačnost prava.
Not so fast!
Nekaj let so jih vlačili po sodiščih, tratili njihov čas, jim povzročali skrbi in delali stroške, jih dajali v zobe medijem in drugim obrekovalcem, jim zelo verjetno povzročali duševno nelagodje, jih za nekaj časa celo strpali v zapor — nazadnje pa vse skupaj stornirali. Janša, Krkovič in Črnkovič so svobodni ljudje.
Kot da nič ni bilo.
Not so fast! Karkoli že si o tem mislimo in karkoli že je res bilo, gre za posameznike, ki so se znašli v kolesju sodnih mlinov, ki jih niso do konca zmleli (kot bi jih morali).
Če bi Janša, Krkovič in Črnkovič dočakali oprostilno sodbo, zahteva za odškodnino ne bi bila tako samoumevna ali vsaj ne v takih zneskih. Bili bi dokazano, pravnomočno nedolžni. Z razveljavitvijo sodbe pa so dobili argument, da njihova nedolžnost ni dokazana in da jim je država, ki se jih je sicer legitimno lotila po sodni poti, prizadejala škodo, ki presega zgoraj omenjene nadloge.
Seveda ne
Ko je 23. aprila 2015 padla Patria, sem precej jasnovidno napisal takole:
“Ob razveljavitvi sodbe je Janši, Krkoviču, Črnkoviču treba čestitati. Privoščim jim, da se je izkazalo, da so bili po nemarnem obsojeni. Privoščim jim svobodo in status nedolžnega človeka.”
“Ne pričakujem, da se jim bo kdorkoli opravičil za potrato časa, ki so ga fizično prebili na sodiščih, mentalno pod pezo obtožnice in obsodbe ali kaj šele v zaporu.”
“Bi se pa vsekakor spodobilo, da bi se jim. Opravičiti bi se jim morali predsednik države, predsednik vlade in minister za pravosodje. Saj so bili obsojeni v imenu ljudstva, ne.”
“Ne pričakujem, da se jim bodo opravičili vsi tisti, ki so po njih pljuvali kot po zadnjih kriminalcih, prepričani v nezmotljivost tožilcev in sodnikov.”
“Ne pričakujem, da se jim bodo mediji zahvalili za sicer nejevoljno sodelovanje pri dvigovanju klikanosti, ratingov, naklad. Niti opravičili, ker so bili ves čas tako prekleto pametni kot … — no, kot Masleša.”
Seveda se jim ni nihče opravičil. Kaj šele zahvalil. Pozabil sem napisati samo nekaj: naj poskusijo od države iztožiti kalorično odškodnino. No, saj so pozneje napovedali, da jo bodo.
Materializirano opravičilo
Odškodnina je nekaj takega kot materializirano opravičilo. Država se mora posameznikom oddolžiti, če jim tako ali drugače povzroči škodo in če to od nje zahtevajo. Sámo opravičilo ni kazen. Opravičilo nič ne stane. Država mora biti kaznovana, če naredi napako in pri tem prizadene posameznika.
To seveda ne pomeni, da prizadeti ne bi smeli pričakovati odškodnine, če bi se jim Pahor, Cerar in Klemenčič opravičili. Kot se verjetno še spomnimo, je pred malo več kot letom dni SDS vložila tožbo — prav tako proti Republiki Sloveniji — “zaradi posega državnih organov v demokratičnost volilnega procesa z nezakonitimi sodbami v aferi Patria” za reci in piši 886.257,37€! In čeprav je ta strankarska vsota bolj merljiva kot te, ki jih zdaj zahtevajo ti trije kot privatne osebe, je seveda neskončno bolj nespodobna.
Kaj bi bilo res zadoščenje
Glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (Kazenski zakonik, 18. poglavje, 158.–162. člen) sem vedno trdil, da bi ljudi — in še posebej medije — lahko spravili k pameti samo z visokimi odškodninami.
Sem odločno proti, da bi zaradi tega kogarkoli obsojali na zaporno kazen, magari pogojno. Tu bi vžgal samo denar. Visoke vsote, resni zneski. Kazen mora biti vzgojna, ne. Zapor za verbalne delikte pa je v nasprotju z osnovnimi svoboščinami. Tudi če človek česa ne sme reči, ga ne bi smeli zato zapreti.
Zato podpiram odškodnine tudi v primerih, kakršen je ta Janšev, Krkovičev, Črnkovičev. Čeprav se zdi utopično, da bi neko sodišče — no, Državno pravobranilstvo RS — prisodilo zelo visoko odškodnino nekomu, ki ga je oškodovalo neko drugo sodišče. Vrana vrani pa to. Pa še iz istega žaklja bi šel keš.
Tako da ni čudno, da so se hoteli z Janšo in Krkovičem poravnati in jima ponudili bednih 52.800€ oz. 35.280€. Ni šans!
Po mojem pa bi vsaj Janša z veseljem sprejel tudi to pičlo sedemnajstino zahtevane vsote, če bi Pravobranilstvo ta denar res nekako izterjalo od Branke Zobec Hrastar, Andreja Ferlinca, Barbare Klajnšek in Branka Masleše — kot je dejansko predlagal —, ki so v “krivosodili” v primeru Patria. Ker to pa bi res bilo zanj moralno zadoščenje!