Brez avta, brez mesa in brez otrok. Ker nimamo rezervnega planeta.
S koncem poletja, če le ni odstopanj od predvidljivega vremena in neobičajnih temperatur “za ta čas”, je konec tudi glavne medijske sezone klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj.
Letošnje poletje, ki je z vročino še posebno brezsramno preizkušalo vzdržljivost src slovenskih rekreativcev, starostnikov in na (pre)kratke verige obsojenih psov, smo spet poslušali, kako da smo soodgovorni za globalno segrevanje.
Če bi bile temperature pod dolgoletnim povprečjem, bi bili pa soodgovorni za podnebne spremembe. A to je retorična drobnarija, s katero se to pot ne bomo bodli.
Bomo zmogli?
Če bi nas sredi noči zbudili, bi vseeno znali povedati, da lahko sami zoper to podnebno pogubo naših dni storimo največ, če vestno ločujemo odpadke, če pazimo, da med umivanjem zob voda ne teče v prazno, če uporabljamo namesto avtomobila javni prevoz ali kolo, še raje, če hodimo kar peš. (In raje bosi kakor v čevljih, narejenih v Indoneziji.)
Več ambicioznosti
Ampak: zakaj ne bi bili bolj ambiciozni? Bolj velikopotezni? Zakaj ne bi še bolj odločno spodbujali dobrih praks?
Za toplotno črpalko je mogoče pridobiti neke eko subvencije. Podobno za pasivne hiše. Ali električne avtomobile. To je logika spodbud, ki korenini v spoznanju, da človek povečini niti do sebe ni prijazen, zakaj bi potemtakem pričakovali, da bo milosten do planeta.
(Že zato, ker ga ta gosti? Prešibek argument za morje tistih, ki verjamejo, da je človek krona stvarstva. Oni sami pa dragulj v njej.)
Če torej vemo, da ječanje planeta človeka ne (z)gane, ga pa vedno znova (z)gane denar, bi se lahko šli tudi takole:
- Nimate avtomobila? Upravičeni ste do 200€ na mesec.
- Ste vegetarijanec? Mesečno vam pripada 300€.
- Ste vegan? 400€ mesečno.
Kaj? Saj je vendar znano, da je intenzivna živinoreja večji onesnaževalec okolja kakor promet. Pa še neprimerno več brutalnega trpljenja zagreši do končnega cilja — umora iz koristoljubja.
- Nimate otrok? 900€ mesečno.
Ker kaj hudiča temu planetu pomaga, če pridno reciklirate, proizvedete pa štiri nove ljudi? Po možnosti celo takšne, ki jih, še preden zares shodijo, mora pod svoj dežnik spraviti neutrudna Anita Ogulin?!
Razkol bi rešil planet
Razumem, slišati je skrajno in malone božjastno. Ni izključeno, da se ne bo Božja kandidatka za predsednico Republike zavzela za moj kazenski pregon.
A to nikakor ni ekscesno, pač pa samo dobronamerno razmišljanje za manjši vpliv človeka na podnebne spremembe. Za lepšo prihodnost naših vnukov. (Otrokom se bo najbrž še izšlo.)
Ker to ne pomeni, lepo prosim, da ženske ne bi več rojevale. Samo … — malo več premisleka bi bilo posredi. In malo manj volje (kateregakoli) boga. In upsov. In tradicije.
Pravzaprav bi ta podnebna trojka — ki bi jo za večji aplikativni učinek seveda bilo treba uveljaviti na globalni ravni — pomenila resničen razkol ravno s tradicijo.
Najprej s tradicijo naših dedov, ko je otrok predstavljal zastonj delovno silo in zagotovilo, da priimek ne bo zamrl. In ko je meso na mizi predstavljalo svečan ideal sreče in blagostanja.
Pomenila pa bi tudi razkol s tradicijo naših očetov, ki jim avtomobil predstavlja podaljšek osebnosti in izkaznico uspešnosti, otrok pa — hmm, tole je zdaj malo nerodno — podaljšek osebnosti in izkaznico uspešnosti.
O(b) poti
A kakor zaenkrat kaže, je pot do takšnega razkola še dolga. Skorajda bolestno vztrajamo v fazi, ko je namesto spoštovanja, kaj šele občudovanja — za katerega se zdi, da si ga lahko privoščijo samo še zaslepljeni in naivni —, profil ljudi, ki ustreza tem trem za planet odrešenjskim kriterijem, prej priročen predmet posmeha v vaških gostilnah in cinizma v mestnih kavarnah. Za dobro vago pa prevzame še vlogo črnega Petra na družinskih srečanjih. (Joj, ta zlovešči sovražni govor: temnopoltega Petra.)
Morda zato namig, če vas tedaj, ko ste ravno razjahali kolo, prestreže zaskrbljena teta z vprašanjem, zakaj nimate še otrok (saj vendar niste več otrok): pogledate jo začudeno, lahko tudi malce zgroženo (odvisno, kako zelo in kako dolgo vam gre že na živce), nato pa odgovorite:
“To je vendar moj prispevek k ohranjanju okolja. Nimamo rezervnega planeta.”