EU je ječa narodov: Za kolonijo Slovenijo so Katalonci tretjerazredni narod

Zadnjič sem pisala o slovenski sramoti št. 1: nepodpisu mednarodnega sporazuma o jedrski razorožitvi. Danes pa moram pisati še o slovenski sramoti št. 2: namreč o slovenskem odnosu do vprašanja katalonske samostojnosti. 

Ko gre za vprašanje neodvisnosti Katalonije, večina slovenskih politikov prakticira navidez nelogično logiko.

Ko smo se odcepili mi, je bilo to pravilno dejanje. In prav je bilo, da nas je mednarodna skupnost podprla. Kajti Slovenija je imela pravico do samostojnosti. In odcepitve. Katalonija pa te pravice nima. Menda zato, ker ni zapisana v španski Ustavi. Naša pravica do odcepitve pa je bila zapisana v jugoslovanski Ustavi. Torej smo se mi, Slovenci, odcepili na pravi način. Ki je zakonit način. Medtem ko se Katalonija hoče odcepiti na nezakonit način.

Zato moramo Slovenci svojo odcepitev slaviti kot pravo rojstvo naroda, katalonsko težnjo kritizirati. In se postaviti na stran nepodpornikov tovrstne politike.

Kar je farsa.

Od kdaj v SLO veljajo zakoni?

Prvič, Slovenci nismo nikoli bili kakšen primerek naroda, ki svojo družbo in življenje v njej vodi skladno z zapisanimi zakoni. Slovenci smo že vso znano zgodovino primer naroda, kjer je to, kar se kdo s kom “zmeni”, bilo in je še vedno nad zakonom. Slovenci zakoni uporabljamo in upoštevamo samo takrat in toliko, kadar in kolikor so v skladu z dogovori.

O tej značilnosti slovenske pravne ureditve je natančno pisal že Sergij Vilfan v Pravni zgodovini Slovencev (1961). In tudi drugje.

Po vseh podatkih, ki jih poznamo, smo Slovenci primer naroda, ki se je vedno požvižgal na pravni red. In je stvari počel tako, kot mu je to veleval njegov preživetveni interes. Pri tem se na zakone ni oziral.

Bodite prepričani: Slovenci bi se odcepili od Jugoslavije, četudi ta pravica ne bi bila zapisana v jugoslovanski pravni ureditvi.

Slovenski izgovor in Združene države Nemčije

Seveda je jasno, da je pravna (ne)podlaga v katalonskem primeru samo izgovor. Je sredstvo, s katerim poskušajo prikriti nekaj povsem drugega. Namreč dejstvo, da Slovenija ne bo nikoli naredila v zunanji politiki ničesar — niti v primeru Katalonije in njene neodvisnosti —, kar bi lahko bilo v nasprotju z direktivami EU.

Ne vem sicer, ali politiki mislijo, da Slovenci in Slovenke ne sledimo temu, kar se dogaja v Združenih državah Nemčije, torej EU. Nekateri vsaj za silo to počnemo. Tako smo recimo opazili, da so tudi vodilni politiki EU nastopili proti katalonski samostojnosti.

Katalonska samostojnost za EU ni sprejemljiva, ker bi lahko postala model za odcepitve drugih narodov v EU. To pa seveda slabi EU. EU kot tvorbo kapitala. Ki skrbi samo za interese kapitala. To pa je velika, enotna in skupna EU, torej Združene države Nemčije. Zato pač tepta pravice držav in narodov, ki EU tvorijo.

Pravica do samoodločbe

Ena od teh je pravica do samoodločbe. Ki je že standardizirana pravica v svetovni mednarodni skupnosti. Na tej osnovi je od 2. svetovne vojne nastala cela vrsta samostojnih držav. Tudi Slovenija. Nekatere države, iz katerih so te nove države z uporabo pravice do samoodločbe nastale, so imele to pravico zapisano v svojem pravnem ustroju, nekatere pa ne. Večina je ni imela. 

Slovenija pa kot hlapec dela to in tako, kar in kot dela EU. Če EU Kataloniji ne prizna pravice do samoodločbe, je ne prizna tudi Slovenija. In ko bo nekoč v prihodnosti to pravico Kataloncem EU vendarle morala priznati, jo bo priznala tudi Slovenija.

Kar je sramota. Kadarkoli je mogoče, Slovenija demonstrira lastno nesamostojnost. Hlapčevstvo do EU. To, da nima svoje pameti. Da samo uboga direktive EU. In da verjetno zato pričakuje, da bo Cerarja spet kdo nespodobno poljubil.

Diagnostični dokaz

Pisala sem že, da je odsotnost samostojne zunanje politike eden od ključnih diagnostičnih dokazov, da je država brez neodvisne zunanje politike samo kolonija. Kolonija tiste politične tvorbe, ki ji diktira zunanjo politiko. Kar pomeni, da je slovensko zunanjepolitično hlapčevstvo diagnostični kriterij in dokaz, da je Slovenija kolonija EU. 

Marsikdo bo rekel, da to ni res, češ, Slovenija je enakopravna članica EU. Pa žal ni. Ali natančneje: Slovenija je enakopravna članica EU samo na papirju. V praksi pa je njena kolonija.

To kaže še na nekaj drugega: namreč na to, da je EU samo na papirju skupnost enakopravnih držav in narodov. V praksi pa države članice EU niso enakopravne. Ene predstavljajo center, druge periferijo. Prve udejanjajo interese kapitala, druge so pridkane izvrševalke teh interesov.

Slovenija ne zamudi niti najmanjše priložnosti, da v praksi dokaže, kako pridkana izvrševalka interesov kapitalskih centrov je. Da torej ne bi v praksi dokazala, da je kolonija.

Isto velja za navidezno enakopravnost narodov v EU. Nekateri narodi so bolj enakopravni od drugih. Katalonija je šolski dokaz tega, da nekateri narodi v EU ne samo da niso enakopravni, ampak so celo tretjerazredni. Katalonija je namreč praktični dokaz dejstva, da je EU za nekatere samo ječa narodov.