Janša in intelektualci vsak po svoje proti Pahorju

17.10.2017 / 06:10 2 komentarja
Zavedajmo se, da so publicistični teksti kot način komuniciranja precenjeni. V političnem komuniciranju pa še tem bolj.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Teden dni pred predsedniškimi volitvami se je predvolilni boj prevesil v zadnjo, zaostreno fazo. Favorita Pahorja napadajo z leve in desne in mu poskušajo preprečiti zmago — vsaj v prvem krogu.

Najprej se je v nedeljo na spletni strani SDS nanj spravil Janez Janša himself s tekstom pod naslovom Živi in pusti umreti (portret predsednika).

Včeraj pa je še 34 sopodpisanih intelektualcev objavilo nekakšno civilnodružbeno poslanico ali milo rečeno pismo ali če hočete pojasnilo, “zakaj Pahor ni primerna izbira za predsednika [R]epublike”.

Oba teksta sta zanimiva. Ne samo vsebinsko, temveč tudi kot primerka političnih in intelektualnih — in tipično slovenskih — (poskusov) vplivanja na voljo volilcev. Poglejmo si ju od bliže.

Disclaimer

Janšev Portret in Vezjakovo et al. “neprimerno izbiro” obravnavam kot družbena in politična fenomena zase. To me zanima kot človeka, ki se spozna na tekste, in ne kot Pahorjevega odvetnika. Pahor me za to ne rabi.

Bo pa — kot rečeno — moj obolos dobil v nedeljo.

Domače živali

Janša je že kdaj v življenju napisal tudi kak slabši tekst od tega nedeljskega o Pahorju. Pa ne samo tega znamenitega prav tam leta 2010 s še bolj senzacionalističnim naslovom Boga ni. Vse je dovoljeno.

V tistem turobnem februarskem tekstu, ki je sovpadal z Baričevičevimi bulmastifi, je Janša recimo napisal: “Niso jim [pripadnikom tranzicijske elite] dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.” — Ali: “Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, […] ni prozorna, temveč rdeče obarvana. Je kri.”

Tako hudo tokrat ni. Morda je to Janez Janša at his best. Če zanemarim, da Slovenijo primerja z Avstrijo oz. Pahorja s Waldheimom (in njegovo dolgo prikrivano preteklost SS-ovca s “Pahorjevo” afero IranNBLgate), Janša Pahorju očita marsikaj, kar bi mu lahko naprej vrgel tudi marsikdo, ki še zdaleč ni volilec SDS. Celo jaz.

Poln kufer in na živce

Večina Janševih očitkov je sicer iz obdobja, ko je bil Pahor premier, in so v bistvu bolj relevantna — čeprav manj retorično učinkovita — kot to načelno picajzlanje 34 intelektualcev o “permanentni volilni kampanji”, “degradaciji najvišje funkcije v državi”, “znižanju pomena vloge predsednika na minimum”, “ponavljajočem se nedržavniškem in nespoštljivem ravnanju” itd.

Samemu pri sebi se mi zdi precej bizarno, da se glede pomislekov do Pahorja bolj strinjam z Janšo kot pa z intelektualci. Ti so mi sicer civilno, družbeno, profesionalno ali magari celo vrednostno bližje kot Janša, ki mi gre v bistvu na živce. Vendar imam po malem že poln kufer, da se tako grupirajo in urbi et orbi nekaj razglašajo kot nekakšen ad hoc gremij.

Zakaj grupak?

Nekako še razumem, da Janša objavlja tako rekoč kolumne na spletni strani SDS — ki zgledajo tako, kot da bi jih najprej napisal za Novo24TV.si (ali obratno, saj je vseeno).

Navsezadnje je politik, predsednik opozicijske stranke, stranke s svojo predsedniško kandidatko. Tiho menda ja ne bo. Tega mu ne zamerim. Lahko mu zamerim kvečjemu stil, ampak ne bom še jaz zdaj tu picajzlal. Ne razumem pa, da se gre publicista.

Ne razumem tudi fore s tem skupinskim podpisovanjem. Morda bi s kom od njih posamezno polemiziral, če bi se mi dalo, ampak načeloma ne bi imel nič proti, če bi kdorkoli od teh 34 intelektualcev napisal tekst proti Pahorju in ga objavil pod svojim imenom.

Navsezadnje, prvopodpisani Boris Vezjak je via svoj blog In media res sodelavec Fokuspokusa, kjer sem brez problema ponatisnil (skoraj) vse, kar je imel v dveh letih in pol povedati — tudi upravičenega — proti Borutu Pahorju. Sploh ne gre za strinjanje in/ali nestrinjanje.

Toda zakaj grupak?

Individualist, kakršen sem, in kot nekdo, ki podpisuje samo svoje lastne tekste, tega ne bom nikoli razumel. No, mogoče pa res bolj zaleže, če se jih (čim) več zbere. 

Peticijske disidentske strategije

Seveda pa to ni samo moj osebni, karakterni pomislek, temveč tudi družbena specifika, ki se meni zdi anomalija. Po mojem ti podpisovalci še niso prerasli peticijskih disidentskih strategij iz 80. let, ko še ni bilo toliko drugih možnosti za objavljanje drugačnih mnenj.

Že sama ideja skupinskega izjavljanja in podpisovanja predpostavlja nek komunikacijski ali demokratični primanjkljaj. Zato pa so se peticije pozneje spet tako razpasle. Ker se ne znajo zmeniti. Ker si ne znajo povedati. Ker govorijo politiki novinarjem. Ker govorijo različne jezike.

Danes se mi zdi to arhaično. Deklarirati se na ves glas pred javnostjo kot intelektualec — pa če si res ne vem kakšen! — in objaviti skupinski tekst je danes malo smešno. Sicer je žalostno, da množice bolj rade preslišijo glas pameti kot kadarkoli v zgodovini — in to še na račun neumnejših —, toda deklarirati se kot intelektualec in računati, da bo tvoj glas v zboru slišnejši in relevantnejši, je kruta pomota.

Kalibrirani za publicistiko

Nakar si še upajo pripomniti, da “[njihov] namen nikakor ni, da bi državljanke in državljane napotili h glasovanju za določenega kandidata ali kandidatko, […] [želijo] pa po svoji najboljši vednosti in vesti opozoriti, kakšne učinke lahko povzroči vnovični glas za sedanjega predsednika”.

To se mi zdi kontradiktorno. Tako kot to, da Janša piše kolumne kot to bondovsko o Pahorju. Mislim, naj jih zaradi mene piše. Ampak zakaj se kot politik čuti dolžnega, da komurkoli kaj razlaga kot kolumnist? Ali se v vlogi mnenjskega avtorja počuti domače, veščega, verziranega? Ali mar misli, da je to tako lahko napisati kot Belega panterja?

Zavedajmo se, da so publicistični teksti kot način komuniciranja že tako ali tako precenjeni, v političnem komuniciranju pa še posebej. Velja tako za Janšo kot za intelektualce. Če hoče Janša kaj političnega povedati, naj se loti zadeve drugače, ker ni kalibriran za publicistiko.

Če pa po drugi strani hočejo kaj političnega povedati tako imenovani — sorry — intelektualci, potem naj raje pišejo avtorsko, samostojno, individualno, sami, solo brez talona. V nasprotju z njihovim prepričanjem učinek njihovega teksta ne manjši, temveč bo večji — pa še ven se jim ne bo treba vleči, da nočejo nikogar ”napotiti h glasovanju”. Ker le zakaj bi sicer sploh pisali.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE