Suspenz suverenosti in demokracije v evropskem Hotelu California

Saša Vidmajer je v soboto v Sobotni prilogi Dela zadela bistvo dogajanja v Evropi v zadnjem desetletju:

“Razkol, ki ga gledamo, kaže, kako različno Evropa razume demokracijo. Ena stran se sklicuje na vladavino prava in ozemeljsko celovitost države, druga na načelo samoodločbe narodov in participacijo državljanov. Med njima je brezkončen konflikt. V Kataloniji ne gre samo nacionalno državo, podobno kot na vrhuncu dolžniške krize v Grčiji ni šlo samo za dolg. V samem bistvu obojega je demokracija.”

Zadela je to, česar se ob uvajanju evra nismo zavedali. Niti leta 1999 v EU niti 2007 v Sloveniji. Da namreč uvedba skupne valute pomeni, da bo treba odpraviti ne samo nacionalno suverenost, temveč tudi demokracijo v državah članicah.

Kaj potegne za sabo monetarna unija

Skupna valuta ne pomeni samo očitnega, da se je treba odpovedati lastni valuti in suverenosti pri izvajanju monetarne (in tudi fiskalne) politike. Pomeni tudi, da bodo prebivalci držav ob asimetričnem šoku (lokalni krizi) zaradi nezmožnosti reagiranja na krizo s specifičnimi ekonomskimi politikami utrpeli več gorja, kot če bi država imela svojo valuto in s tem suverenost nad ekonomskimi politikami.

Suverena država bi lahko namreč s ciljanimi politikami omilila krizo, medtem ko monetarna unija pomeni enotne politike za vse. Še več! Monetarna unija pomeni skupna pravila in sankcioniranje odstopanja od teh pravil.

Nič

In tako pride do suspenza demokracije. Naj bodo državljani prizadete članice še tako zrevoltirani nad nesmiselnimi ukrepi, ki jih diktira centralna monetarna oblast, in četudi demokratično izvolijo še tako radikalno opozicijo federalni oz. nadnacionalni oblasti, ne morejo s tem doseči nič.

EU kot oblast suspendira demokracijo z ekonomskimi in finančnimi ukrepi: z omejitvijo dostopa do likvidnostnih sredstev skupne centralne banke, dostopa do federalnih transferjev, dostopa do finančnih trgov itd..

Demokratično izvoljena oblast v državi članici se mora ukloniti zahtevam in prisilnim ukrepom iz centra ter zanemariti voljo lastnega ljudstva.

Primer Grčije

Najbolj očiten tak primer je bila Grčija v času zadnje krize. Če ne bi bila v evroconi, bi lahko že na začetku devalvirala drahmo in povečala fiskalni stimulus. V skrajnem primeru bi lahko bankrotirala in se znebila vsaj dela dolga do tujih upnikov.

Znotraj evra pa tega ni smela. Grčija je bila prisiljena slediti pravilom politike varčevanja za vsako ceno. Če je hotela po žličkah dobivati finančno pomoč, s katero je servisirala zapadle obveznosti do tujih upnikov, so morali pristati na skoraj desetletno masakriranje svojih državljanov.

Tega ni ustavila niti izvolitev skrajno leve Syrize. Grška vlada se je pod njenim vodstvom morala uklanjati zahtevam iz centra in je nazadnje brezpogojno kapitulirala pred Brusljem, Berlinom in Frankfurtom.

Katalonska romantika

Zadeva je še tem hujša, če je monetarna unija zelo velika — torej če njene članice opravijo večino svoje zunanje trgovine med seboj. (Delež izvoza v druge države EU je v skupnem izvozu posameznih držav EU med 65% in 85%.)

To pomeni, da država ne more izstopiti iz monetarne unije, ker bi s tem izstopila tudi iz enotnega trga. Tako bi se morala ne samo monetarno osamosvojiti — in prepričati finančne trge o svoji kredibilnosti —, temveč se z drugimi članicami tudi izpogajati o ponovni vzpostavitvi proste trgovine.

To se je zdaj zgodilo Kataloncem, ki so si romantično zamislili odcepitev od Španije. Pri tem pa so pozabili, da bi to potegnilo za seboj tudi izstop iz evrocone in enotnega trga EU. Kataloncem in njihovim voditeljem je španska oblast na čelu z evropskimi politiki to zelo brutalno dala vedeti in pokazala svojo malevolentnost do njihovih ambicij.

Slovenska osamosvojitev je bila v primerjavi s tem piece of cake. Ob izhodu iz Jugoslavije nas je čakal velik skupni trg EU.

Ne da rešitev ne obstaja

Ko država enkrat vstopi v monetarno unijo tipa evro, vrže stran ključe nacionalne suverenosti in demokracije. Ker izstop v bistvu ni možen, bodo skupne ekonomske politike državo počasi mlele in mlele in strle odpor prebivalstva in izvoljenih političnih predstavnikov. Država se bo na zelo boleč način kot regija povsem stopila z drugimi državami članicami.

To ne pomeni, da rešitev za ta problem ne obstaja. Rešitev je — vsaj na papirju — fiskalna in transferna unija, ki državi, ki jo je prizadel asimetrični šok, načeloma pomagata ublažiti krizo s transferji iz centralnega proračuna.

Toda! Ali ste prepričani, da bi v zadnjem primeru kaj drugače reševali grško, špansko, portugalsko, irsko krizo, če bi v EU imeli fiskalno in transferno unijo, v kateri bi bila glavna Nemčija?

Revolt

Revolt, ki ga gledamo po vsej Evropi — od vzpona populističnih gibanj pa do odcepitvenih teženj —, je samo zapoznela reakcija državljanov EU na spoznanje, da so z odločitvijo za evro izgubili demokracijo.

Kako se bo to končalo? Tako kot španska, portugalska ali grška kriza? Ali kot katalonska secesionizem? Z lomljenjem in dokončnim zlomom demokracije? Članstvo v evroobmočju je kot Hotel California: “You can check out any time you like, but you can never leave.”

Opomba: Tekst je bil objavljen v soboto, 14. oktobra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Če želite evro, morate zlomiti demokracijo v članicah EU. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.