Dan, ko smo nehali sanjati (5.)
Nadaljevanje prejšnjih tekstov Dan, ko je tako deževalo, da se ni videlo skozi okno (4.) (30.9.), Dan, ko je njen sin zabodel sošolca s svinčnikom (3.) (19.9.), Dan, ko je na prekletem pikniku pri bratu njen sin plezal na drevo (2.) (3.9.) in Dan, ko je bila vrečka iz trgovine tako polna, da je dno skoraj popustilo [1.] (20.8.).
“Si slišala, da je že dva meseca v Idriji?”
“Ja. Ne razumem, kaj se ji je zgodilo. Saj je imela vse. Mož jo je oboževal, otroci tudi. Kakšni srčki! Pa nič ji ni bilo treba počet, cele dneve je nakupovala, skrbela je samo zase. Ne razumem.”
“Mislim, da se tisti trener ni hotel odselit z njo. Baje je nameravala zapustit družino in z njim nekje odpret podjetje.”
“Oh, moj otrok. Kaj se ji je zgodilo? Kdaj? Zakaj nisem vedela, kaj se dogaja? Po mojem je on vsega kriv. Prisilil jo je, da je pustila službo, da se je on lahko 100% posvetil karieri, ona pa je morala skrbeti za otroke, ki so bili težki. On se je razbremenil skrbi in odgovornosti za Miho, vse je padlo nanjo. Niti na en roditeljski sestanek ni šel, odkar je ona ostala doma. Niti na en obisk k psihologu!”
“Veš, razmišljal sem o njej. Čeprav je dajala vtis, da vse obvlada in razume, da lahko doma še otroke vzgaja in je ljubeča žena, sem imel vedno vtis, da je vse to samo maska. Da je v resnici zelo zmedena, šibka, neodločna. Še dobro, da takrat ni napredovala. Še ene zmešane ženske pa res ne bi prenesel. Verjetno je njen mož to opazil in je zato raje pustila službo, sicer bi se to zgodilo že prej. Sigurno bi se ji odpeljalo že prej. Vedno sem imel občutek, da je čudaška.”
Kaj se ji je res zgodilo? Kaj se je zgodilo ženski pri 39 letih, s tremi otroci, finančno stabilnostjo ter spoštljivim, zvestim in ljubečim možem? Z dobro izobraženo, nekoč potencialno menedžerko zelo uspešnega podjetja? Z uglajeno, načitano, lépo žensko športnega duha, da se je odločila odtavati v svoj svet?
Je bilo krivo prilagajanje družinskim razmeram, ki so terjale njeno popolno pozornost? Ob možu, ki je moral delati od jutra do večera in še ponoči, da je družina dostojno živela? Da so imeli otroci vsaj enega starša, ki se jim je posvečal?
Je bil kriv alkohol? Ta je običajno posledica in ne vzrok.
Kakšno vlogo imajo pri tem družbene norme? Zakaj jo je njeno okolje etiketiralo kot gospodinjo, ji vzelo veljavo pri debatah in jo po nepotrebnem potiskalo v kót, k otrokom? Zakaj ne cenimo oseb, ki se odločijo v celoti posvetiti družini in domu? Zakaj menimo, da tisti, ki fizično nič ne delajo, nimajo pravice soditi in izražati mnenj?
Je bila res samo sredstvo v rokah moža, ki je hotel preveč in je potreboval ženo, ki bi doma pazila na dom in skrbela za vzgojo otrok, obenem pa bi bila v družbi lepa, uglajena in ne preveč glasna? Se je bal, da ga bo v karieri prekašala in bo on moral več časa posvetiti družini?
Kakšno vlogo imajo naše mladostne sanje in pričakovanja? Kakšno sliko si ustvarjamo? Kdaj nanjo pozabimo? In kdaj se slika spet prikaže? Kdo se je sposoben sprijazniti z razkorakom med nekdanjimi sanjami in današnjo realnostjo?
Ali zato večina ljudi neha sanjati že zgodaj? Katere majhne ali velike odločitve nas odpeljejo v eno ali drugo smer? Ali sploh lahko vzamemo stvari v svoje roke in spremenimo svoja življenja?