Berta in Elza. Moji babici. Fotografije brez teksta.

Na obisk za Bežigrad sem pripeljala takrat še bodočega, zdaj že pokojnega moža. Babica Berta si ga je zelo želela spoznati. Razložila mu je, da ko ona hujša, jé samo kranjske klobase. Bila je zgovorna in prijazna.

Sicer ni slovela po prijaznosti, temveč po glasnem govorjenju, mastni hrani in neomajni štajerščini. Na znanega bodočega sorodnika je vsekakor hotela narediti dober vtis. O politiki se nismo pogovarjali, je pa nekako zaslutila, da bo bolj kot z “nasvidenje” naredila vtis z izjavo o Janši.

Ritensko sva se premikala po okroglih škripajočih lesenih stopnicah in jo gledala, kako se nonšalantno naslanja na vrata. Ko je to rekla, sva se ustavila, sicer bi se od presenečenja odkotalila po stopnicah. Malo nama je šlo na smeh.

Seveda je dodala, da se “te Dolenjke” — medve z mamo — ne obnašajo v skladu s političnim kodeksom družine Jež.

Babica Berta

Babica Berta je bila vedno urejena. Rdeče nalakirani nohti, zapestnice in prstani so bili stalnica. Nikoli je nisem videla z neurejeno frizuro. Vedno je bila oblečena “za ven”, četudi je bila ves dan doma. Rada je pela in se smejala. Ko sem bila majhna, sem se je bala. Morda sem čutila nelagodje med njo in mojo mamo in se ga nevede navzela.

Prav blizu si nisva bili. Na družinskih srečanjih me je vedno potegnila v kot in spraševala, kdaj bom končno pripeljala kakšnega fanta. Lagala sem se ji, da mi je dala mir. Enkrat sem ji rekla, da ob nedeljah nima časa, ker je na kosilu z ženo in otroci. Bila je tiho in ponosno žarela. Drugič, da nimam fanta, ampak punco. Potem me nekaj let me ni več zasliševala o mojem ljubezenskem življenju. Z možem se je vse to uredilo.

Ko sem prišla študirat v Ljubljano, sem jo obiskovala. Tu in tam sem kaj pospravila, ona pa je vedno nekaj pripominjala. “Če ti kaj ni všeč, pokliči čistilko in jo plačaj,” sem ji mirno rekla.

Bila je vesela, da sem se ji uprla. “Kak si šikana,” mi je rekla. Vedno manj sem se je bala, vedno več sem jo spraševala. O njenem življenju. Danes mi je žal, da tega nisem naredila večkrat.

Da je lažje preživela

Bila je močnega karakterja. Zdi se mi, da so se je tudi lastni otroci včasih bali. Prav senzibilna ni bila. Morda zato, ker je nekaj časa odraščala ločena od prezaposlenih in bogatih staršev in da je lažje preživela tragedijo. Njenega moža, mojega dedka, so takoj po 2. svetovni vojni po hitrem postopku pospravili v Kočevskem rogu. Ni se boril na nobeni strani, kar je bilo sumljivo.

Ostala je sama s tremi otroki. Brez službe, brez volilne pravice. Razlastili so jo in ji v dvosobnem stanovanju dodelili pripadnika — kot je sama rekla — “komunističnega režima”. “Imeli smo več hrane in oblek kot partizanske družine,” mi je razlagala o pomoči domobranskih veljakov.

Babi se je rada zabavala in potovala. Partizanov in komunistov ni marala in je to tudi pogosto povedala. Se jim je pa na zabaven način “maščevala”. Umrla je istega leta kot moj mož.

Mama Elza

Mama Elza, novomeška babica, je umrla, ko sem bila stara 19 let.

Mamo sem nedolgo tega spraševala, kako sta se Berta in Elza razumeli. Spomnim se redkih priložnosti, ko sem ju videla skupaj. Kot fotografije brez teksta. Bolj različni si ne bi mogli biti. Mama Elza je bila mila, prijazna, tolerantna gospa. Neskončno sem jo imela rada. Ob njej sem se počutila sprejeto in udobno. Z njo sem posedala na vrtu, hodila je z nami na izlete, potrpežljivo je prenašala moje pubertetniške izpovedi.

Ko sem prišla k njej, je bila kuhinja pogosto zamegljena od kuhanja. Na okenski polici doma narejeni rezanci, ona pa je v kotu brala. Tako je padla v branje, da je pozabila na kuhanje. Stric je govoril, da je mojstrica francoske kuhinje, ne da bi jo sploh poznala ali naštudirala.

Raje je brala kot kuhala.

Njena mama, moja prababica, je hodila peš z vasi v novomeško knjižnico. Mama Elza je bila še tista generacija, ki je starše onikala. Sestre od otroštva naprej ni videla, ker se je odselila v Ameriko. Želela si je biti učiteljica. Toda treba je bilo delat, šola je odpadla. Slikovito mi je razlagala, kako so si kosilo nesli v kino in ves dan gledali filme.

Avtobiografija Simone Signoret Hrepenenje ni več, kar je bilo je ena redkih stvari, ki mi je ostala po Elzi. Z neskončno potrpežljivostjo je skrbela za moža, ki je bil dolgo priklenjen na posteljo. Naravno rdečelasa sem bila menda po njem. Njegova zmagovalna vojna zgodba je bila, da je ušel Italijanom, ki so ga menda hoteli predelati v milo.

Zaradi sebe, zaradi staršev, zaradi babic

Zavidam vsem odraslim, ki še imajo stare starše. Če bi moji babici še živeli, bi se danes drugače pogovarjala z njima. Želela bi si ju bolje spoznati. Kakšni sta bili v mladosti, v različnih življenjskih obdobjih, kako sta razmišljali, kako sta ljubili.

Obe sta bili rojeni po 1. svetovni vojni v veliki družini in na podeželju. Obema je bila skupna 2. svetovna vojna.

Z leti se vse pogosteje sprašujem — nekaj te radovednosti je zakrivila tudi Elif Şafak s svojimi romani —, kakšni sta v resnici bili in koliko ju je v meni. So kakšne njune poteze, misli, geste privrele tudi v mojo kri? Njun odsev iščem tudi pri mami in očetu. Bolj ju poskušam videti kot moškega in žensko, ne samo kot starša.

Ne bi rada zamudila priložnosti, da ju spoznam. Takšna kot sta sama po sebi. Zaradi sebe, zaradi njiju, zaradi babic.