Nobelova ekonomistu, ki je dokazal, da je racionalno obnašanje anomalija
Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo je prišla v prave roke, pa čeprav jo je dobil profesor s čikaške univerze — ali pa prav zato.
Za razliko od svojih kolegov, ki svet in ljudi modelirajo mehanično, kot racionalno, algoritemsko obnašanje robotov, v vseh situacijah enako, je 72-letni Richard H. Thaler posvetil svoje raziskave odstopanjem od tega prepričanja.
Ali bolje rečeno, opisoval je dejansko, vsakdanje obnašanje in odločitve ljudi, ki nimajo prav veliko skupnega z racionalnim. Thaler je ekonomijo križal s psihologijo. To danes imenujemo vedenjska (behavioristična) ekonomija.
Ni vsak dolar enako vreden
Thalerjeva spoznanja, objavljena v marketinških revijah, so sprva razumeli kot zanimiva, čeprav čudaška odstopanja od predpostavk racionalnega obnašanja. Kot anomalije. (Tudi njegove kolumne v Journal of Economic Perspectives so objavljali pod nadnaslovom Anomalies. Denimo tisto o “mentalnem računovodstvu“, da ljudje različno vrednotijo vsak dolar, odvisno od tega, kako so do njega prišli — bolj cenijo tistega, za katerega so morali bolj garati, kot pa tistega, ki so ga dobili na lotu. Ali da v trgovini manj zapravijo, če imajo samo gotovino, kot če lahko uporabijo tudi kartico. Ali da ljudje bolj cenijo premoženje, ki ga že posedujejo kot pa tistega, ki (še) ni njhovo. Ker so pač čustveno vezani nanj.
Ain’t misbehaving
No, Thaler je sčasoma dokazal, da pri preučevanem obnašanju ljudi ne gre za odstopanje od racionalnosti, temveč da je v ekonomiji v resnici anomalija racionalno obnašanje sámo.
Tako sta leta 2008 s Cassom Sunsteinom objavila knjigo Nudge: Improving Decisions About Health, Wealth, and Happiness, ki govori o tem, kako se ljudje “sistematično” “nepravilno” vedejo. Da sistematično sprejemajo napačne, neracionalne odločitve na vseh področjih — od izobrazbe, osebnih financ, nepremičninskih kreditov itd. Knjiga je bila nekakšno opozorilo vladnim in zasebnim agencijam, da ljudem pomagajo pri odločitvah, da ne zapadejo v zanje škodljive napačne odločitve.
Podobna, vendar bolj zabavna je njegova zadnja knjiga Misbehaving: The Making of Behavioral Economics, ki sem jo bral letos. Na zabaven način govori o tem, kako je nastajala in se uveljavila vedenjska ekonomija. Na tej povezavi je kratek in dober teaser iz Amazona.
Racionalni agent
Ob razglasitvi letošnje Nobelove nagrade za ekonomijo se zastavlja vprašanje, ali je Thalerju in behavioristični ekonomiji uspelo preobrniti temeljno predpostavko mainstream neoklasične ekonomije o “racionalnem agentu”? Mu je uspelo “humanizirati” mehanicistične ekonomske modele, ki ljudi obravnavajo in modelirajo kot robote?
Odgovor je — seveda — ne. Prevladujoča akademska stroka sicer sprejema nekatera spoznanja iz vedenjske ekonomije in še posebej iz vedenjskih financ, vendar še vedno kot anomalije. Druge pa ignorira. Tako se recimo od Friedmanove neprimerno boljša Thalerjeva verzija teorije življenjskega cikla potrošnje se ni nikoli prav prijela.
Hujše od vremena
In zakaj ekonomska doktrina ne sprejme čustvenih, zmedenih, nepopolno informiranih in le redko oziroma omejeno racionalnih posameznikov kot svoje temeljne predpostavke?
Hja, preprosto: ker njihovega čustvenega, zmedenega in le redko ter omejeno racionalnega obnašanja ni mogoče modelirati. Ni ga mogoče zapisati kot enačbo. Zadeva je še hujša kot pri vremenu, ki ga je bistveno lažje napovedovati kot obnašanje ljudi.
Ekonomisti imajo radi predvidljive zadeve, lepo zapisane v formalne matematične modele, ki so traktabilni in vodijo k samo enemu možnemu ravnotežju. Sicer pa ne znajo skoraj nič povedati o tem, kaj se bo dogajalo v ekonomiji prihodnje leto. Ne moti jih, da se pri uporabi DSGE modela — huh, stohastičnega po imenu, v bistvu pa determinističnega — praviloma zmotijo. In pri tem je najbolj zabavno, da je dogajanje v tekočem obdobju boljši napovedovalec prihodnjega gibanja makroekonomskih agregatov kot pa ti preklemani DSGE modeli z racionalnimi posamezniki in perfektnim vpogledom v prihodnost.
No, dokler se prevladujoča ekonomija ne bo znebila matematikov, fizikov in podobnih mentalnih inženirjev, se tudi ne ne bo znebila iluzije, da je obnašanje ljudi in s tem ekonomije in sveta mogoče predvideti. In do takrat bodo Richardi Thalerji samo zabavne anomalije v determinističnem robotskem svetu ekonomskih inženirjev.
Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 9. oktobra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Nobelovec Richard Thaler, raziskovalec “nepravilnega vedenja” ljudi. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.