Toleranca nikomur ne škodi. Tudi ateistom do Cerkve ne.

Resno mislim, da drama v zvezi z nedavnim blagoslovom šole ni potrebna in da so očitki, da gre nezakonit religiozni poseg v laičnost javnega šolstva, pretirani.

Kot ateistu in privržencu principa ločenosti Cerkve in države — in nenazadnje kot očetu dveh osnovnošolcev — mi zadošča, da na stenah učilnic ne visijo križi, da otrók ob začetku pouka ne silijo molit in da v šolah ni organiziranih verskih obredov.

Trditi, da je blagoslov novih šolskih prostorov verski obred in da kot tak ne spada v javno šolo, je dlakocepljenje na škodo socialne tolerance.

Ja, na otvoritvi je bil prisoten duhovnik. In ja, verbalno in s kretnjo je blagoslovil šolske prostore. Toda če ne poznam točne definicije verskega obreda, bom seveda vprašal vernika — ne ateista.

Zato se strinjam s tajnikom SŠK, ki je rekel, da “blagoslov ni organiziran religiozni obred”, temveč da gre v tem primeru “za nekakšno podkategorijo obrednih dejanj”.

Toleranca nikomur ne škodi. Tudi ateistom do Cerkve ne.

Človeška gesta

Laična družba ne bo nič manj laična, če bo Cerkvi pogledala skozi prste pri takih protokolarnih zadevah, kakršen zna biti tako rekoč improviziran blagoslov. Če imajo naši otroci pravico obiskovati ateistično šolo, naj imajo zaradi mene tudi verni starši možnost, da duhovnik simbolično pošprica šolo njihovih otrok z blagoslovljeno vodo.

Dajmo jim to možnost. To je človeška gesta, ki jim bo všeč, vas pa tudi ne bo nič stala. Če boste manj trmasti in bolj prijazni, vam bo morda celo kaj dala. Vaš nekrščeni otrok ne bo zato postal kristjan. Ali vam ni dovolj, da hodi v šolo, ki nima zveze z Bogom in religijo?

Desekularizacija? Rekatolizacija?

Ne vem, zakaj je laična družba tako alergična na Cerkev. No, vem. Cerkev kot institucija gre veliko ateistom na živce in potem to svojo zoprnijo prikazujejo kot strah pred omejevanjem svoboščin. Bojijo se desekularizacije ali celo rekatolizacije?

Ali je to to, če far blagoslovi šolo? Ali je to to, če verski fanatiki predvajajo pred cerkvenimi vrati propagandistične filme proti abortusu in prižigajo sveče pred porodnišnico?

Tega se bojijo samo tisti, ki se čutijo ogrožene. Jaz se pa ne. Kot ateist se v tej laični družbi počutim dovolj varnega. Nihče mi ne teži z religijo in verskimi vsebinami, niti mojim otrokom. (Uradno ne. Privatno mi lahko. Če ni hujšega. Saj se ne zmenim za to.)

Zahvaljujem se Bogu, da nam je naklonil Rodetov “sramotni” 55. člen Ustave. Tudi se ne bojim, da bi nam kdo to pravico vzel. Slovenska sekularnost je trdna in neomajna. Še preveč. Brezbožnost je naravnost popularna. Nismo mi kot kakšni zmešani Poljaki. Brezje ni nobena Częstochowa.

Edino normalno stališče

Zato ni nič narobe, če duhovnik blagoslovi neko šolo. Strinjam se tudi s predsednikom Pahorjem — kljub državniškemu leporečju —, ki je o inkriminiranem žegnanju v Grosuplju rekel takole:  

“Prireditev je bila zelo lepa. […] Jaz mislim, da to ni poseg v ustavno ločenost med državo in verskimi skupnostmi. To je sestavni del običaja, tradicije. Ni šlo za verski obred. […] Nisem bil prvič navzoč in upam, da ne tudi zadnjič. Sicer nisem veren človek, obiskujem maše za domovino, maše za pokojne na Kočevskem Rogu, ampak ko gre za blagoslov, sem glede tega toleranten. Mislim, da ni nič strašno narobe in da ni kršitev Ustave.”

To se mi zdi edino normalno stališče modernega ateista.

Hmm, pa še moralno stališče je, kajne, gospod predsednik?

Tem bolje za vse

Ta prastrah nima realne podlage v socialni in/ali duhovni agresivnosti Cerkve, temveč izvira iz zamer, ki jih do nje gojimo — od kolaborantstva do današnje pedofilije, od križarskih vojn in Inkvizicije —, in navajenosti, da je samo marginalizirana Cerkev res ločena od države.

Zato ne vidimo radi izražanja verske pripadnosti. Še posebej ne katoliški Cerkvi. Zato vsak javen in aktiven namig, da so med nami pobožni ljudje, vidimo kot družbeno desekularizacijo.

Ateisti pozabljajo, da jih (danes) ne samo nihče ne more pokristjaniti, ampak da brez krščanstva tudi oni sami ne bi mogli biti ateisti. Krščanstvo sámo je pripeljalo človekovo individualizacijo tako daleč, da je omogočilo posameznikovo zanikanje tako vere kot doktrine.

In če je to zdaj cepljeno na demokratične principe svobodne izbire, ali bomo verjeli v Boga in pripadali Cerkvi — zaradi mene lahko tudi neki drugi, ne nujno RKC —, še tem bolje za vse. Za nas in za njih.