Hvala kurcu, da sem manipulator od manipulatorja

Kot vedno je včer brnel TV v ozadju, glih ko sem kr tam enmu random bralcu prek FB chata jokala in stokala, kako sem spet v depresiji. Pa slišim na Pop TV, da bo prispevk o psihoterapevtih. Sem mogla takoj uč fuknit na ekran. Še sama ne vem zakaj. Kaj sem sploh hotla slišat.

Men so šli na živce že kot mladoletni. V bistvu ne oni, ampak sistem, ki me je silil hodit v šolo. Ko si star 15, težko dopoveš starcem, da pač ne bi hodil v šolo, ker je čista tuga in da bom čez nekaj let pisala in da tam ne bo šola nič pomembna.

In ker je bilo “škoda tako oh in spljoh pametne punce”, so me pošiljali skoz k psihologom. Sámo, s familijo, vse. Rezultat je bil vedno isti: “Noče govort z nami.” — Valda. Vsedla sem se in bla tih. Zdej me pa rešujte.

Danes sem ista. Oziroma tok bolj zamozavestna, da bi kr jaz začela: “No, dejte vi rajš men kej povedat, rabim glih material za kolumno. Čeprov, jaz bi rajš o seb pisala, sem bolj zanimiva.”

Šalabajzerji

In včer na Popu zvem, da kok enih šalabajzarjev se šunja okol pod nazivom psihoterapevt. Če niso šalabajzerji, te pa v svoji pisarnici pričaka star 23 let tipček, direkt po končanem FDV-ju.

Ne da kej podcenjujem 23-letnike, ampak predstavljajte si ta scenarij: da zdej ena jaz, k ne vem, kje bi začela s problemi, uletim do enga tazga mulca, k se je neki naučil iz knjig, zdej bo pa on moje probleme reševal in me celo razumel, jaz pa po 70€ na uro zbirala, da me bo štekal, poslušal in probal dojet mojo psiho. Sej ne vem, ker bi prej štrik iskal naokol.

Niti ne podcenjujem terapevtov (vsaj ne vseh), sam to zame ni. Pustmo malenkosti, da rabiš keš za to zajebancijo. In tud razumem frende, da hodijo na terapije. Če ti pomaga, okej.

Ampak kok enih terapevtov nima občutka za ljudi. Na enih skupinah sem vidla nekoga (ne bom poimensko), k je mel tko hladen odnos, da te je kr zmrazilo. Pa pizda materna, študiraš to, kao to te veseli, pol maš pa skupino problematikov, pa se obnašaš k en bumbar distanciran. Sej ne rab razlagat, koga fuka, ampak alo, ej, vsaj mal feelinga, če se že greš to.

“Ven jo vržte”

Enkrat sem že razlagala štorijo, kako me je en psihiater nafukal, da nej pripeljem s sabo brata, ker bomo men lažje pomagali. Ko je prišel brat, mu je pa rekel: “Ven jo vržte. Nč več ji dat. Na cesto.” — Vmes pa je pisal recept za škatlo xanaxa s podaljšanim učinkom.

Hvala kurcu, da sem manipulator od manipulatorja in se seveda to ni zgodilo, čeprov skor.

Ena frendica je svoji terapevtki vsakič na veliko razlagala o men, kao vesela, pa dobra frendica itd. Pazi mi otroka, če rabim, skup greva tja pa tja, tud na dopust, ena drugi si pomagava v bistvu. Namest da bi bla terapevtka happy za njo, da se z nekom druži in smeje, ji je sam to rekla: “Pravte, da je imela nekoč rada substance. Pazte, da vam kej ne odnese iz stanovanja.” — Jao meni res. Otroka ji bom vzela za talca pa ji ga zdilala nazaj za koko. Mislim, totalno brez kakršnegakoli občutka, sam kaj piše v knjigah.

To je vse sam biznis in ti si tam sam ena ura določenega keša. Jebeš me, da sem jaz večji psihoterapevt k marsikdo kdo. Ker mam občutek za ljudi. Ker vem kaj je sranje. Uno ta zares sranje.

Nočem bullshita prodajat

Če bi vam pokazala sporočila ljudi, ki so prebrali moje knjige, vam ne bi blo nč jasno. Se mi tok zahvaljujejo, da je že men bedno. Ljudje rabijo nekoga, ki ga začutijo.

Ampak ljudje so tud glupi in pol padajo na razne happy-happy fore. Šalabajzerstvo at its fullest. Včer je novinarka v pripevku poklicala par teh kao terapevtov in un začne kr neki, da bojo z enimi kamenčki to reševali. Ja, seveda. Dvakrat mi boš zacingljal okol ušes, jutr pa se bom zbudila kot nova Tereza. Vse pošlihtano v glavi.

Danes je lahk kr vsak vse. “U, ne pijem več, pejmo predavat!” — “U, ne jebem več antidepresivov, pejmo predavat!” — “U, jaz bi rabla mal keša na račun naivčin, pejmo mal predavat.”

Sam še jaz začnem predavat, pa smo zmagali. Sam k nočem ljudem bullshita prodajat. Ker še sama nimam vsega pošlihtanega. Težko bo en debel drugmu debelmu razlagal, kako nej shujša.

Štala

Pred meseci sem šla zvečer v temi v trgovino. Z obveznimi sončnimi očali, seveda. Ko sem se vračala nazaj proti bloku, se je neki v men zlomilo. Kr naenkrat nisem mogla dihat, čutila sem šibkost in tesnobo v prsih in si rekla: “Evo, kap te bo. Končno si do sem dogurala.”

Nič se ni zgodilo po poti, ampak jaz kr naenkrat nisem mogla dihat, solze so tekle, hlipala sem, kolena so mi hotla klecnit in že sem se videla, kako bom obležala. Mal pred blokom. Kako bom padla in kako mi bo odneslo sončna očala iz buče in jaz se bom drla: “Dejte mi očala nazaj!”

Zadeva se je končala tko, da sem komi prišla do bloka in si pol domá ponavljala EMŠO v glavi, da sem se pomirila. Če bi se mi to zgodilo v centru, bi bla kr štala.

In ker ne jebeš terapevtov, niti tablet, nabijaš pol o teh forah svojim frendom. Ki te majo tud že pun kurac. Ker te majo preveč radi in ne morejo gledat take samodestrukcije. Al jim pa rata vseen.

Tko sta me ta teden odfukala dva. “Kr, kr. Kr dej ga srat. Jaz na tvoj pogreb ne bom hodil, tok da veš!”

Normalen odziv 40-letnice seveda ni: ”Ja, maš prov, morm se v roke vzet, hvala za skrb,” ampak: “Sej ne rabiš! Itak sem starcem že naročila, da bo pogreb sam za družinske člane! Pa itak ne bom nč vedla takrat! Fuck you res, hvala za pomoč.”

In seveda je logičen odgovor frenda: “Ma, jebi se res. Nimam cajta. Morm letet do terapevta.”

Ja,sej.