Neustaven katalonski referendum? Ne, neustavna je španska uporaba sile.

Prejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja, za katerega sem verjela, da smo ga v Evropi s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. 

Žal sem se zmotila.

Razočarana sem nad ravnanjem španskih oblasti, ki so nad lastne državljane poslale oborožene policiste. Španski voditelji bi lahko iz lastne zgodovinske izkušnje vedeli, da uporaba sile ne more prinesti rešitev.

Razočarana sem nad odzivom Evropske komisije na ravnanje španskih oblasti in nad medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav. Tudi slovenskega predsednika vlade Cerarja.

Evropska komisija kot varuhinja demokracije

Glede na to, da je v EU še veliko narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave treba spoštovati, je politično korektna zadržanost do katalonskega referenduma še nekako razumljiva.

Kljub temu pa sem pričakovala, da bo EK kot varuhinja demokracije v duhu temeljnih vrednot EU obsodila nasilje. A na surovo in zame tudi nepričakovano dogajanje v Kataloniji je Komisija zavzela pohlevno politično stališče, polno praznih diplomatskih besed. Očitno se ni želela zameriti španskim voditeljem.  

Toda niti Evropske komisije niti večine evropskih voditeljev ne zanima, da so se s tem zamerili Kataloncem. Njihova pregovorno nenasilna drža ni mogla in ne bi bila smela biti povod za policijsko nasilje.

Tako kot v primeru Poljske, Madžarske …

V tem smislu zato ni pomembno, ali gre za notranjepolitično vprašanje in ali je bil referendum neustaven. Tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene. 

Menim namreč, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more biti samo notranjepolitično vprašanje.

Komisija bi kot varuhinja temeljnih evropskih pogodb morala katalonski referendum in špansko represijo obravnavati tako, kot se je odzvala v primeru Poljske, Madžarske in drugih v EU in po svetu.

Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj tisoč po nedolžnem in nepotrebnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?

Evropska unija v 21. stoletju ne sme tolerirati nasilja nad miroljubnimi ljudmi, pa tudi ne medijskih blokad in cenzure.

Pravica do samoodločbe

Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih neuspešnih pogovorov, prošenj, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek.

Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga v duhu pravice do samoodločbe še posebej Slovenci zelo dobro razumemo.

Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda. Zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi prejšnji vikend ni zadušil katalonskih teženj k neodvisnosti. Ravno nasprotno! Španske oblasti so jo z nasilno reakcijo ob referendumu in zavračanjem pogovorov samo še podžgale.

Kaj si še vedno želim

Kot zunanja opazovalka in zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna.

Vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni mirno končal. Glede na odzive španskih organov represije se bojim, da lahko hitro pride do tragedije, katere vpliv lahko pljuskne čez meje Katalonije in Španije. Če se to zgodi, Evropska komisija in premierji držav članic EU takrat ne bodo več mogli trditi, da gre za špansko notranjepolitično vprašanje.

Še vedno si želim — in prepričana sem, da je to dolgoročno edina rešitev —, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli tudi mediacijo ali kakšno drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami ni poraz za nobeno od strani, temveč obojestranska zmaga — in od katere bodo imeli korist ne samo Katalonci in Španci, temveč tudi vsi evropski narodi.

Tanja Fajon (SD) je evropska poslanka (S&D).