Srečno, Katalonija!
Katalonce čakajo ovire, ki so bile nam Slovencem — izvzemši desetdnevno vojno — prihranjene. Kako dolgo bo trajal njihov boj in kako se bo končal? Tega ne ve nihče. Zagotovo pa bo njihovo osamosvajanje daljše. Tudi napornejše bo in se bo dotikalo širših človeških, gospodarskih, družbenih dimenzij. Bolj negotovo. Morda se ne bo nikoli končalo s pravo neodvisnostjo.
Na dan referenduma smo si ogledovali žive slike policijske agresije nad civilisti, ki so na referendumu mirno oddajali svoj glas. Pretepanje s pendreki, brcanje v trebuh, vlečenje za lase, trganje oblačil, krvave glave. Kaj takega ne vidimo niti na nogometni tekmi med najbolj sovražno nastrojenimi navijaškimi skupinami.
Španske oblasti so po zaprtju volišč in še naslednji dan trdile, da referenduma sploh ni bilo.
Da ne? Če ga ni bilo, zakaj za vraga pa so potem španski specialci pretepali Katalonce kot kakšni huligani? Če referenduma res ni bilo, v katerem pretepu in zakaj pa je potem bilo ranjenih več kot 800 ljudi? So bile to sodobne španske igre po zgledu Hunger Games?
Kakšno pritlehno sprenevedanje!
Poteptano ljudstvo
Španske oblasti bi lahko trdile, da referenduma ni bilo, če jih v nedeljo ne bi bilo v Kataloniji in če referenduma sploh ne bi ovirale. Civilizirano bi bilo, da bi bil referendum izpeljan. Verjamem, da rezultat ob višji udeležbi niti ne bi bil bistveno drugačen. Verjetno bi bilo še vedno okrog 90% ljudi naklonjenih samostojnosti.
Toda če bi španske oblasti mirno tolerirale referendum, “ki ga ni bilo”, bi imele povsem drugačno pogajalsko izhodišče na morebitnih pogovorih s Katalonci.
Temo dialoga, oblikovanje možnih modelov sobivanja, časovnica pogajanj, delitev oblasti, gospodarski vidik in vse drugo, o čemer se odgovorni ljudje pogovarjajo, ko gre za osamosvojitev — vse to bi potekalo na popolnoma drugačnih temeljih kot zdaj. Pretepeno, poteptano, od vseh zapuščeno ljudstvo se ne želi kaj dosti pogovarjati.
26 let pozneje
Razočarani nad ravnanjem še vedno aktualnih sonarodnjakov so Katalonci šele v petek, peti dan po referendumu, dočakali uradno opravičilo predstavnika španskih oblastnikov. Slaba tolažba za narod, ki ga je v boju za samostojnost očitno zapustila vsa Evropa.
Samo Slovenija jih razume in podpira. Pa še pri nas so najglasnejši nekdanji politiki, ne pa trenutna oblast. Čeprav so doživeli proces osamosvajanja, ki ga državljani častimo in cenimo kot najvišjo manifestacijo slovenske enotnosti in pokončnosti, vlada cinca in momlja o nečem, kar ni niti podpora niti ni popolnoma obrnjen hrbet Kataloncem.
Visoka evropska politika tak odziv podpira. Toda državljani se medtem sprašujemo, kako se je za isto stvar mogoče boriti z lastnimi življenji in kljubovati celemu svetu, 26 let pozneje pa se kot del večje politične skupnosti delamo, kot da se nič takega ne dogaja.
So pa dogodki v Kataloniji zabili drugi žebelj v krsto Evropske unije. Prvi žebelj je bil seveda britanski brexit.
Razočaral je tudi kralj
Preračunljiva in birokratska združba dobro plačanih evropskih uslužbencev ni mogla izreči ali zapisati niti stavka človeškega sočutja zaradi očitne in krivične agresije. Njihova sporočila so bila osredotočena na administrativno oceno stanja in se niso premaknila niti za milimeter. Španija je enotna država, ki vključuje tudi avotonomno pokrajino Katalonijo. Kakršnekoli težnje po odceptivi ne pridejo v poštev. Gre za špansko notranjepolitično zadevo.
Razočaral je tudi kralj. Od vsaj po stažu mladega voditelja bi pričakovali iskreno, čustveno opravičilo zaradi pretepov. Nič od tega.
Blazno srečo smo imeli
Če bi EU razumela in podpirala težnje k samostojnosti, bi Kataloncem lahko kaj hitro sledili Baski, južni Tirolci in Škoti. O samostojnosti že dolgo razmišljajo tudi Bavarci, ki tako kot Katalonija ali v bivši Jugoslaviji Slovenija poganjajo razvojno dinamiko države.
Danes ugotavljamo, da smo leta 1990 in 1991 imeli blazno srečo, ker še nismo bili v EU. Sodeč po zadnjih reakcijah nam kot morebitni članici Bruselj nikoli ne bi dovolil, da si oblikujemo svojo državo.
Še sreča, da se niso kaj prida ukvarjali s takratno Jugoslavijo. Odrinjena in pozabljena država, po Titu tudi brez “karizmatičnega” voditelja, jih ni preveč motila.
Res smo imeli srečo. Verjetno nam ne bi uspelo niti v primeru, če bi bili velika, napredna, privlačna država! Katalonija je danes za Španijo pomembnejša kot takrat za Evropo Jugoslavija.
Vse dobro, Katalonija!
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.
