Po pop predsedniku Pahorju potop

Borut Pahor se mi je že nekajkrat zameril — in verjetno tudi jaz njemu —, vendar je zame kljub temu najprimernejši kandidat za predsednika Republike Slovenije. Zato bom 22. oktobra 2017 zanj tudi glasoval.

Zaradi mene je lahko predsednik še pet let. Ne bo nam hudega. Vsaj ne zaradi njega na tej funkciji.

Življenje me je navadilo, da mi kot večno nezadovoljnemu državljanu Slovenije na volitvah — če se jih sploh udeležim — ne preostane drugega, kot da glasujem za tistega kandidata ali stranko, ki se mi zdi najmanjše zlo ali je vsaj najmanj neidealen.

Tako je tudi zdaj. Pahor ni moj idealni kandidat, za katerega bi bil pripravljen dati roko v ogenj ali se šel ob zmagi veselit v njegov volilni štab.

Lahko pa je vseeno vesel, da ga bom volil in da mi tudi ni nerodno tega naglas povedati. Za kogarkoli drugega od preostalih osmih kandidatk in kandidatov bi glasoval vsaj z nelagodjem, če že ne z odporom.

Fenomeni in nefenomeni

Toda čeprav Pahor ni moj-moj kandidat, je še vedno moj favorit v tem smislu, da je poleg Angelce Likovič — ki pa je seveda ne bi volil niti mrtev — edini, o katerem se mi sploh ljubi na dolgo in široko pisati ali kaj šele razmišljati. Drugi se mi zdijo politično, socialno, intelektualno nezanimivi. Drugi so nefenomeni.

Pahor pa je moj kandidat zato, ker je intriganten in mi daje misliti. Tudi če me pri njem kaj moti. Ker kaj bi s predsednikom, ki mi ne daje misliti?

Ponarodeli očitki

Enkrat za vselej bi rad opravil s ponarodelimi očitki Pahorju:

Da ima narcistično motnjo. Da je populist. Da flirta z volilci. S frizerkami, drvarji, avtomehaniki, podjetniki, novinarji in maturanti. Da vodi permanentno predvolilno kampanjo. Da se afná s selfiji na Instagramu. Da gre na treking z Goričkega v Piran. Da ima patetične govore na državnih proslavah in/ali v razvedrilnih oddajah. Da ga včasih prime, da bi pompozno reševal EU. Da supa v poslovni obleki po jezêru bliz’ Trigláva. Da včasih pomilosti zapornika, ki si tega ne zaluži. Da ne zna izbrati opravilno sposobnih poštenjakov za KPK. Da kaj nepremišljenega blekne. Recimo, da mu je predsedniška funkcija pisana na kožo. Recimo, da ni in noče biti moralna avtoriteta. Da nam vsiljuje spravo, ki je ne more biti, da bi ustvaril vtis, da je predsednik vseh.

Zakaj pa ne?

Pahorjevi kritiki pravijo, da se predsednik države ne bi smel obnašati tako kot navadni (normalni) državljani, ker da to ne paše k funkciji.

Zakaj pa ne? Kako pa naj bi se obnašal?

Če vsi objavljamo svoje fotografije na družbenih omrežjih in zraven duhovičimo in z njimi olepšujemo svojo imidž, zakaj tega ne bi smel početi tudi predsednik? Prava mera dvoumne napetosti med varovanjem in razkrivanjem zasebnosti ter med narcisoidnostjo in altruizmom je temeljni kamen identitete sodobnega človeka. Obenem hočemo imeti svoj mir (in prav) in biti všeč drugim.

Včasih, kadar nas kaj zanima ali če imamo svoje interese, smo bolj papeški od papeža in moraliziramo, spet drugič pa se za nekaj ne zmenimo (tudi če bi se morali) in se delamo, da ni naša stvar. Zakaj bi bil predsednik drugačen? Zakaj bi moral biti moralen namesto nas? Si predstavljate drugo skrajnost? Da bi nam — ali komurkoli — kar naprej žugal in moraliziral?

Zakaj bi bil predsednik zategnjen, ošaben in neroden kot kak Türk? Cele množice ljudi se udeležujejo maratonov, hodijo na fitnes in si postavljajo abnormalne fizkulturne cilje, predsednik pa si jih ne bi smel?

Trideset let že govorimo o spravi in pieteti do mrtvih, potem pa se končno najde en predsednik in začne na tem konkretno in ekvidistančno delati — mi pa se mu upiramo, kot da bi med najbolj med seboj pomirjen narod vnašal nov razdor?!

Ubogi mali nori narod

Slovenci smo malenkostni in vse jemljemo preveč resno. Kot da bi genialen in idealen predsednik lahko spremenil Slovenijo — in nas same — v najboljšo in najuspešnejšo državo najbolj srečnih, podjetnih in moralnih ljudi na svetu.

In kot da bi en tak predsednik, kakršen je Pahor — s svojimi izjavami, ki niti niso neresnične in objektivno moteče, če že niso vedno najbolj pametne, in z dejanji, ki nam kvečjemu lahko pač niso všeč —, vse skupaj zafural še bolj in zapečatil usodo ubogega malega norega naroda, sestavljenega iz dveh milijonov domnevno najboj pametnih posameznikov.

Od kandidatov na predsedniških volitvah pričakujemo obljubljeno deželo. In ko je od nikoder ni, je pa kar konec sveta.

Moralizirati in amoralizirati

Ponavljam: faute de mieux bom volil Pahorja. Moje pripombe na njegov lik in delo — pa tudi pohvale — so trivialne in malenkostne, brez zveze s politiko, in so v bistvu estradnega značaja.

Odkod sploh ta ideja, da je Pahor degradiral, razvrednotil predsedniško funkcijo?

Biti predsednik je čast in odgovornost, ki ni za vsakogar. Vendar je položaj zreduciran na kapacitete povprečno sposobnega in prištevnega (in lepo vzgojenega) slehernika že po Ustavi.

Pahor te omejitve v svoji mešanici frustracij in ambicioznosti razume, zato je v odsotnosti drugih pravil zastavil svojo službeno vlogo kot simbolični resničnostni šov. Biti predsednik po Pahorjevo pomeni biti popularno poosebljenje, pop poosebljenje Slovenstva. Pomeni dovoljevati politično, socialno, kulturno, zgodovinsko identifikacijo vsakega od dveh milijonov državljanov. Pomeni moralizirati in amoralizirati iz dneva v dan, pa tudi poenostavljati in pozabljati travme iz 2. svetovne vojne.

Pahor je Slovenija, ki ji z njim na čelu nekdo vlada, on pa jo z nejasno mešanico resignacije in brezbrižnosti samo simbolizira. Po mojem je bolje, da se vsaj nekdo po eni strani ne krega z vladajočimi in po drugi strani dviguje to našo civilnost na državniški nivo.

Zato jaz do nadaljnega ne bi riskiral z glasovanjem za kogarkoli drugega.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v petek, 6. oktobra 2017, pod naslovom Pahor je Pahor. Ziher je ziher. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

O predsedniku Pahorju preberite tudi naslednje članke na Fokuspokusu.