Kakšno bo opustošenje po begu v pokoj in begu možganov
Čeprav delo na fakultetah že zdaleč ni vezano samo na dva semestra začenši oktobra in marca, pa je v jesenskem terminu vedno nekaj vznemirljivega, ko bruci zvedavo stopajo v akademske ustanove.
Prijetno jih je videti, ko z zanimanjem preživijo prvi teden na faksu, kamor pridejo v upanju, da jim bo študij prinesel velike spremembe v življenju. Za mnoge je študij samo nadaljevanje srednješolskega sistema — odvisno od izbire fakultete —, za nekatere pa so spremembe bolj dramatične.
Zadnja leta ugotavljamo, da je treba na začetku študijskega leta opominjati bruce, da so na univerzi in da gre za drugačen sistem dela in pristop k reševanju situacij. Na fakultetah ne preverjamo, ali redno prihajajo na predavanja, se prijavljajo na izpite, oddajajo naloge. Ne opominjamo jih, da ni več testov in spraševanj, ki pripomorejo k sprotnemu delu čez leto.
Izjemen čas
Kakorkoli, za bruce je to večja sprememba kot za tiste, ki pridejo iz osnovne šole v srednjo. Toda njihova pripravljenost na spremembe ni zelo velika — četudi je očitno, da sta razgledanost novih generacij in njihova vpetost v mednarodni prostor v primerjavi s prejšnjimi izjemni.
Spominjam se svojih študijskih let, ko so mi na ljubljanski FSPN omogočili takšno akademsko svobodo, samostojnost in organiziranost, kot sem si jo želela. Po gimnaziji je bil seveda šok. Na srečo mi je študij ustrezal, svoboda mi je dala moč in možnosti.
Bil je izjemen čas. Tudi zato se rada spominjam nadaljevanja študija v tujini, magisterija na magistrski stopnji, kjer mi je ameriški način življenja zatrl duha, saj je bilo potrebno garanje s sprotnimi domačimi nalogami, redno prisotnostjo in stalno aktivnostjo zaradi neusmiljene konkurence.
Kaj je danes dosežek?
Ko pa gledam študente danes, vidim tveganje v svobodi in odprtem pristopu k študiju, saj mnogi niso pripravljeni na to, da so prepuščeni sami sebi. Tudi mi nismo bili! No, kakšna jugoslovanska izkušnja pred študijem je vsaj pri fantih morda naredila pomagala pri dozorevanju. Iz različnih razlogov današnje generacije dozorevajo pozneje.
Pa vendar neglede na tveganje mladim privoščim ta poskus s svobodo. Želim jim, da bi v tem zgodnjem obdobju zadihali s polnimi pljuči in preizkusili meje svoje zrelosti. Da dobijo moč za resnično velike stvari. Dokončanje študija je samo ena izmed njih, tu pa je še uresničevanje drugih potencialov, ki jih imajo.
Čudaško se mi zdi, da študente tako kot v 90. letih spodbujamo, naj gredo v tujino in si tam poiščejo priložnosti. Politično zrela samostojna država bi izobražene in sposobne mlade ljudi morala nagovarjati, naj se vrnejo v Slovenijo.
Danes ni več dosežek, da greš preživet en letnik srednje šole v tujino, da greš tja študirat ali v službo. Za državo z vizijo je dosežek, da človeku omogoči, da kot izobraženi kader pride nazaj v Slovenijo, če je že odšel, ne pa da Slovenija izobražuje kadre za druge države.
Opustošenje
Največji dosežek pa bi bila prilagoditev izobraževalnega sistema, kakršnega bi Slovenija potrebovala za svoj razvoj. Ker za to v prvi vrsti potrebujemo ambiciozne in pogumne mlade ljudi.
V teh dneh je na fakultetah skoraj 80.000 študentov. Veliko, če bi vsi končali študij in našli delo.
Toda človekove poti so raznolike in ta matematika se ne izide. Če upoštevamo, da se vsako leto upokoji približno 28.000 ljudi, vidimo precej bolj mračno sliko. Na eni strani staranje prebivalstva in beg starejših v pokoj, na drugi strani pa beg ambicioznih mladih ljudi v tujino grozita včasih tako opevani mladi državi z opustošenjem.