Pahor na tankem ledu slovenske dvojne morale

Ena od zanimivosti predsedniških volitev je tudi to, katere dame si domišljajo, da so sposobne biti predsednice. In da so tudi izvoljive.

Z eno samo izjemo so pokazale ne samo pomanjkanje politične presoje in talenta, ampak tudi grandiozno motnjo. Da se jim zdi, da so sposobne voditi državo. S tem potrjujejo ugotovitev neke lacanovske psihoanalitičarke o tem, da je za Slovence in Slovenke značilna megalomanska motnja.

Kandidatke za predsednico lahko vnaprej potolažimo, da realnost ne bo potrdila njihove grandiozne samopercepcije.

Drugače pa je s kandidatom, ki z idejo lastne grandioznosti dame daleč presega. Govorim o Pahorju. Ki je kampanjo zasnoval na ideji, da bo prekršil vsa pravila in principe, ki veljajo za kandidate.

Še večja zanimivost volitev pa je bila tista Pahorjeva javna razlaga, da ni in noče biti moralna avtoriteta.

Nekdo, ki ni boljši od nas

Pahor je v preteklosti presenečal z idejami, izmisleki, praksami in ekscesi, ki s položajem predsednika Republike načeloma niso združljivi. Kopanje jarkov, kidanje gnoja, košnja, fenanje blondink in drugo nas je sicer presenetilo. Občasno tudi vrglo iz tira. A vse to se je za Pahorja dobro končalo. Svoje aktivnosti je znal pretvoriti v politični kapital. Po logiki, da vse to dela zato, da ljudem pokaže, da je “ljudski človek”. Eden od njih. Njim enak. 

Kar je bila, roko na srce, izjemno inteligentna politična strategija. Na ta način je produktivno izkoristil nekaj tradicionalnih značilnosti slovenskega socialnega ustroja.

Prva stvar je seveda egalitarizem. Po katerem je za Slovence vsak, ki odstopa in izstopa, avtomatično prepoznan kot sovražnik.

Druga stvar je dejstvo, da moraš postati eden izmed njih, če hočeš, da te bodo Slovenci imeli za svojega in te podprli. Pahor je s kopanjem jarkov, kidanjem gnoja, fenanjem blondink in drugimi zadevami to uspešno dosegel. Velik del volilcev in volilk je to razumel kot dokaz, da je Pahor “eden izmed nas”, da ni “nič več od nas”. Da je “ljudski”. Kar je za slovensko volilno telo ključni pogoj izvoljivosti.

In Pahor je bil izvoljen. Slovenski volilci in volilke želijo za predsednika nekoga, ki ni boljši od njih. Ampak takega, ki jim je enak.

Prejudiciranje nemorale

V sedanji volilni kampanji Pahor očitno nadaljuje s to uspešno in preverjeno strategijo in logiko. Vendar s to razliko, da se je egalitarno usmerjenim volilcem in volilkam tokrat odločil pokazati in dokazati, da tudi moralno ni nič boljši od njih. Da je enako moralen — ali bolje: nemoralen — kot oni. Da ni moralno superioren. Ampak (morda) celo moralno inferioren.

S tem pa se je spustil na tanek led. Morda na pretankega, da bi prenesel kandidatovo težo.

V čem je zagata? Ne toliko v tem, kar so kritizirali že drugi, da mora biti predsednik Republike že po svojem položaju moralna avtoriteta. S čimer se sicer strinjam. Zagata je v tem, da je razlaga, da nisi moralni vzor in moralna avtoriteta, za slovenske volilke in volilce nelagodna oblika egalitarizma in egalitarnosti. Pahor volilkam in volilcem govori, da jim je kot predsednik enak v odsotnosti morale. Kar seveda prejudicira, da tudi volilke in volilci nimajo morale.

Žaljivo sporočilo

To pa je — ali bi znalo biti — vsaj za del teh volilcev in volilk žaljivo sporočilo. Spet v skladu s tradicionalnim socialnim ustrojem imajo Slovenci in Slovenke namreč neko precej nerodno značilnost. Ki se ji reče dvojna morala.

Ta se v praksi realizira tako, da so nemoralna dejanja v okviru domačije dovoljena, spregledana in pometena pod tepih. Medtem ko za druge, ki niso člani domačije, za taista nemoralna dejanja zahtevajo najstrožjo kazen. Tudi linč.

Pa če se še tako trudi, Pahor v resnici ni član realno obstoječih in delujočih domačij slovenskih volilcev in volilk. Lahko jih pride obiskat. Jim stisnit roko. Z njimi pokosit travnik. Itd. Kar pa ga ne naredi člana. Pahor ni nekdo, ki bi volilkam in volilcem lahko govoril: “Jaz sem vam enak, ker sem enako nemoralen kot vi!”

Normalni refleks na takšno govorjenje ni sprejem v članstvo v domačiji, ampak izključitev iz nje. Po logiki: “Kdo pa si ti, da nam boš govoril, da smo nemoralni? Mi smo vendar moralni!”

Če bi torej Pahor hotel vzpostaviti moralni egalitarizem z volilci in volilkami, bi moral poudarjati lastno moralnost, ne pa nemoralnosti. Ne seveda zato, ker bi bil res moralen. Ampak zato, ker volilci niso nemoralni. Vsaj ne na ravni javnega diskurza. Čeprav morda v resnici so nemoralni.