Makroekonomist naj špara v dobrih časih, gospodinja pa bo v slabih

V minulih letih sem v kakem ducatu ali dveh člankov komentiral IMF-ov čudežni preobrat k razsvetljenstvu — torej k izzivanju in ovržbi lastnih dogem. Predvsem glede dolga, fiskalnega stiskanja in neenakosti na rast.

Pri tem sem imel v mislih vrsto krasnih analiz njihovega raziskovalnega oddelka v osmih letih, ko ga je vodil Olivier Blanchard (MIT). Toda problem je bil, da ugotovitev lastnih raziskovalcev IMF ni nikoli prenesel “na teren”. IMF-ovi emisarji so v praksi še naprej ignorirali ta spoznanja in države posiljevali z najstrašnejšim orožjem — torej z reprogramiranjem kreditov in vplivanjem na druge kreditorje — iz svojega ideološko-dogmatskega arzenala.

Najbolj očiten primer je IMF-ova vodilna vloga pri 10-letnem finančnem genocidu nad grškim prebivalstvom — čeprav so njihovi lastni raziskovalci vmes ugotovili, da so ti ukrepi kontraproduktivni, in na podlagi lastnih analiz priznali, da so bile njihove prognoze učinkov ukrepov za Grčijo popolnoma zgrešene.

World Economic Outlook

Podoben primer je zadnji World Economic Outlook, ki prinaša dve čudoviti poglavji, izjemno aktualni s stališča ekonomske politike. V drugem poglavju se ukvarjajo s tem, zakaj kljub nizki stopnji brezposelnosti v mnogih državah plače ne rastejo — pa tudi ne inflacija, kar je temeljni trade-off v konceptu Phillipsove krivulje.

IMF-ovi raziskovalci seveda ugotavljajo — no, za mnoge dogmatske hardlinerje bo to presenečenje —, da je problem v nezadostnem agregatnem povpraševanju. Tudi države, kjer je stopnja brezposelnosti zgodovinsko rekordno nizka (pod 4%), pritiska na dvig plač ni videti.

IMF v raziskavi pravi, da je vzrok najbrž tudi v neprostovoljnem statusu začasnih in delnih zaposlitev, ki kljub dobrim nacionalnim statistikam glede brezposelnosti, “zaposlenim” ne dajejo niti dovolj dohodka niti občutka varnosti, da bi lahko trošili ali da bi si upali trošiti več. Deprivilegirani začasno zaposleni pa seveda nimajo nobene pogajalske moči na trgu dela, zaradi česar tudi ne more priti do dviga plač.

Monopson

Obstaja pa še en dejavnik, ki so ga v IMF spregledali in na katerega je v lanski analizi (skupaj z Alanom Kruegerjem) opozoril Jason Furman, zadnji vodja Obamovega Sveta ekonomskih svetovalcev. Gre za monopson na trgu dela.

Medtem ko učbeniki za prvi letnik (mikro)ekonomije učijo, da se hudič skriva v monopolni moči sindikatov, ki pritiskajo na višjo rast plač in s tem delajo gospodarstvo manj učinkovito, ker mnogim delavcem ukradejo službe, ki bi jih ob nižjih plačah sicer našli, pa Furman & Krueger pokažeta, da je (v ZDA) problem ravno nasproten.

Sindikati so moč izgubili, dobila pa so jo velika podjetja z nekajdeset-, nekajstotisoč, celo z milijon zaposlenimi (Walmart). Ta podjetja dejansko oblikujejo višino plač in diktirajo take-it-or-leave-it pogoje zaposlitve. V takšnem okolju seveda ne bo pritiska na rast plač. Tudi dvig minimalne plače z vladnim dekretom ne more vplivati na zmanjšanje zaposlovanja.

Spillover

Če se vrnem nazaj: IMF priznava, da je za nizko rast plač krivo (pre)šibko agregatno povpraševanje, pri tem pa ne potegne logičnega sklepa, da kljub relativno ugodni rasti in nizki brezposelnosti danes še ni čas za zmanjševanje stimulusa (monetarnega in fiskalnega) — torej, da morajo centralne banke še malce počakati z dvigom obrestnih mer in zmanjševanjem svojih napihnjenih bilanc.

Četrto poglavje prinaša dobro analizo spillover učinkov fiskalne politike — ali rečeno bolj ljudsko, učinka prelivanja fiskalnega stimuliranja med državami.

Dve ugotovitvi sta ključni. Prvič, učinki fiskalnega stimuliranja so pričakovano najnižji v dobrih časih. V času krize naraščajo, največji pa so v časih, ki smo jih pravkar dali skozi (depresija, deflacija, ničelne obrestne mere).

Vlade torej morajo s povečanjem javnega trošenja (investicij) bistevno bolj spodbujati svoje gospodarstvo v času globoke krize. To je seveda v nasprotju z IMF-ovo prakso. Vodstvo IMF je takoj po prvem valu recesije pridigalo o nujnosti fiskalne konsolidacije (znižanja deficitov). In drugič, prelivanje pozitivnih učinkov fiskalnih stimulusov v tujino je — za mnoge presenetljivo — največje v času nepolne zaposlenosti doma, pa tudi v državah prejemnicah.

To preprosto pomeni, da je v času povpraševalnih kriz (ko je BDP močno pod potencialnim BDP) treba uporabljati keynesianske ukrepe za dvig agregatnega povpraševanja. In da je bilo orkestrirano fiskalno stiskanje (varčevanje) v letih 2011–12 v EU katastrofalni ekonomski ukrep, ki je znižal ne samo domače povpraševanje (poglobil krizo), temveč je prizadel tudi druge trgovinsko povezane članice EU.

Ampak vse to sem tukaj že ničkolikokrat napisal.

Bojkot

Od vodstva IMF bi torej pričakoval, da se opravičijo za svoje pretekle napačne nasvete v času najgloblje krize v Evropi po 2. svetovni vojni. In da svojim emisarjem, ki hodijo na redne misije v posamezne članice — tudi k nam — naročijo, naj nehajo težiti s fiskalno konsolidacijo v času najhujše krize.

V makroekonomiji se za razliko od gospodinjstev špara v dobrih časih, ne v krizi.

Prav zaradi tega razkoraka med empiričnimi spoznanji in dogmatskimi recepti sem se pred dvema letoma odločil, da se nočem več srečevati na individualnih pogovorih s člani misij IMF, ki prihajajo k nam.

Pred petimi leti sem enako odpravil emisarja Evropske komisije za Slovenijo Istvána Székelyja, ki je — glej, glej! — pre tem osem let služboval v IMF. To je moj mali državljanski protest proti dogmatskim križarjem in neprebujenim razsvetljencem.

Opomba: Tekst je bil objavljen v soboto, 30. septembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom IMF-ova pot k razsvetljenstvu, ki pa ignorira svoja lastna spoznanja. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.