I have a dream: Danes Katalonija, jutri Škotska, Baskija, Korzika …

Slovenska enotnost glede katalonskega referenduma o samostojnosti ta vikend je bila osupljiva.

Razen deklarativnega simpatiziranja z albanskimi rudarji v Trepči leta 1988/89 — ko smo bili v bistvu v istem potapljajočem se čolnu — ne pomnimo, da bi Slovenci že kdaj tako enoglasno, nadstrankarsko, občečloveško, pokončno, načelno in predvsem altruistično podpirali politična prizadevanja nekega drugega naroda.

Niti Hrvatov med njihovim osamosvajanjem. Niti Bosancev med njihovo vojno. Niti Srbov med ameriškim bombardiranjem. Niti kosovskih Albancev ob razglasitvi samostojnosti Kosova (2008). Kaj šele Škotov na referendumu o samostojnosti (2014). In zlasti ne Britancev, ki so glasovali za brexit (2016).

Slovenska podpora samostojni Kataloniji in upornim Kataloncem je neverjetna in podžiga že skoraj ugaslo upanje, da se v Sloveniji še znamo s čimerkoli, kar ni direktno naša stvar, in s komerkoli, ki ni naš sosed in somišljenik, solidarizirati in sploh za to in zanj zainteresirati.

Previdne riti ne prdijo

Če ne štejemo Janše, ki je te dni meni nič, tebi nič tvital in retvital o burkah v Nemčiji, Zvezi komunistov in NLB — ali celo take neumnosti, da je bil Marjan Šarec “precednik kamniške Pozitivne Srbije” —, je ta vikend vsa Slovenija dihala s Katalonci in navijala za Katalonce.

A ta podpora je bila seveda ljudska, ne politična. Oblast je ni podpirala. Oblast se je obnašala kot previdna rit, ki ne prdi.

Največ, kar smo slišali s slovenske strani Rajoyevih barikad, je bilo, to, da si je Pahor drznil izustiti, da “[danes] zelo, zelo veliko slovenskih src bije za katalonski narod. To moram reči, čeprav sem predsednik republike in se moram zavedati, da sem dolžan biti v svojih stališčih zadržan” — čeprav misli, “da […] je tudi prav, da Slovenci vemo, da smo do svoje neodvisnosti prišli s pravico do samoodločbe in da imajo take sanje tudi drugi”.

Cerar in Erjavec pa sta “zaskrbljeno”, a stupidno citirala kdo ve koga že, da je spore treba reševati mirno in da je še dobro, “da sta obe strani pripravljeni na dialog”.

No, to!

Se spomnite znamenitega grafita na nekdanjem Francoskem kulturnem centru, ko smo se pod taktirko Trojke pogajali z Miloševićem in JLA o implementaciji samostojnosti: “VAN DEN BROEK IT’S A SHAME”?

No, to.

Še huje! Slovenska vlada danes s svojim frazarjenjem o katalonski neodvisnosti in španski agresiji ob referendumu spominja na ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja v času slovenskega osamosvajanja.

Če vam je to že predaleč, pa pomislite samo na predsednika Evropske komisije Junckerja. Samo enkrat se mu je bilo treba zalizati s Cerarjem, pa naš premier že ponavlja za njim mantro, da mora EU/EK “spoštovati odločitve države članice” [Španije].

Corsica Libera

Tik pred slovensko osamosvojitvijo sem bil na Korziki s slovensko filmsko ekipo, ki je tam snemala film. Če ne bi bili Slovenci, ga po mojem nikoli ne bi posneli ali pa bi nas iz nekih popolnoma bedastih razlogov celo vrgli iz hotela.

Vrli korziški separatisti od župana mesta L’Île-Rousse/Isula Rossa pa do zadnje cvetličarke in električarja so nas ne samo trepljali po ramenih in se spuščali v debate o Jugoslaviji in primerjave s Francijo, temveč so ekipi z neverjetnim gostoljubjem šlo totalno na roko — in ves čas poudarjali, da ne bi bili tako prijazni, če se mi ne bi hoteli odcepiti od Jugoslavije.

Moram priznati, da je vsem nam iz Slovenije to zelo godilo. Tudi tistemu lučkarju Hasanu iz Bosne, ki se je na snemanju našel s hotelskim natakarjem Hasanom iz Tunizije. Pogovarjala sta se seveda v arabščini.

Ah, kakšni časi …

Potlačeni in disfunkcionalni anarhizem

Najbrž moraš biti v današnjem norem svetu vsaj malo anarhist, da tudi drugim privoščiš samostojnost in jih podpiraš na poti k samostojnosti in da obsojaš hardlinerje kot Rajoy in Juncker.

Šele danes na primeru katalonskega independantizma vidimo, kakšen svetovni politični čudež je bil, da se je Sloveniji leta 1991 posrečilo izvesti plebiscit in se v nadaljevanju kolikor-toliko nenasilno odcepiti od Jugoslavije.

Po svoje pa slovenska enotnost ob katalonskem referendumu morda le ni tako presenetljiva. Slovenci — od ljudi na ulici pa do politično sicer nemočne opozicije — so nenadoma zaslutili priložnost, da se nenadejano kozmopolitsko zavejo svojih državljanskih korenin in dajo duška svojemu sicer potlačenemu in disifunkcionalnemu anarhizmu.

Ta vikend sem imel občutek, da bi šlo pol slovenskih moških v mednarodne brigade — če bi jih le kdo rekrutiral.

Preden bi se šli borit, bi jim pa le priporočal, naj si preberejo Homage to Catalonia Georgea Orwella. Pa Premišljevanje o Španiji Edvarda Kocbeka tudi, seveda (revija Dom in svet, št. 1–2, V./1937; stran 90 v reviji oz. stran 97 v PDF dokumentu).

Imagine

I have a dream. Sanjam o Evropi — Evropi, ne Evropski uniji —, kjer bodo tudi Škoti, Korzičani, Baski živeli v vsak svoji samostojni državi, če jim bo tako pasalo. Zaradi mene lahko tudi Bavarci, Prekmurci in Provansalci.

I have a dream. Sanjam o svetu, kjer ne samo ne bo nobenih vojn, ampak tudi države ne bodo imele oboroženih sil. Sanjam o svetu, kjer ne samo ne bo carin in prostotrgovinskih sporazumov, temveč nek preprostejši sistem, ki se danes zdi pač nemogoče, ker so svet v preteklosti z mejami in različnimi predalčki tako zakomplicirali — tako politično kot nacionalno kot tudi ekonomsko.

Imagine.