Slovenski muslimani naj se iz hvaležnosti za mošejo raje kar potuhnejo

Po nekem koncertu v Klubu Cankarjevega doma sem stal na terasi nad tako imenovanim Parkom Sveta Evrope — prej Kidričevim s tistimi monstruoznim kipom — in gledal proti severoseverozahodu Ljubljane.

Moje izvežbano fotografsko oko je opazilo zanimivo podrobnost: če bi zumiral v to smer, bi v razmeroma ozek kót kadra zajel (od bližnjih objektov k bolj oddaljenim) najprej srbsko pravoslavno cerkev sv. Cirila in Metoda na Prešernovi nasproti Narodne galerije, potem Evangeličansko cerkev augsburške veroizpovedi na Gosposvetski, potem džamijo ob Parmovi oz. na koncu novokomponirane Džamijske ulice, čisto levo zadaj pa še Plečnikovo šišensko cerkev sv. Frančiška Asiškega na Verovškovi.

Pojdite enkrat tja gor in se ozrite v to smer. Lahko tudi brez fotoaparata s teleobjektivom. V tej perspektivi se vam bo Ljubljana zazdela resnično ekumenično mesto, ki mu za dober religijski multi-kulti vtis manjka samo še kakšna sinagoga.

Ekumenična Ljubljana? Nope.

Džamijska ulica? Zakaj pa ne? Mene moti samo to pomanjkanje jezikovnega čuta, domišljije in kulturnozgodovinske zavesti, da ulico, ki vodi k džamiji, poimenuješ Džamijska. Skrajno nefancy. In kam je sploh izginila beseda mošeja?

Ampak kaj hočemo, to je pač Ljubljana. V starem mestnem jedru imamo celo dva taka primera, po mojem še hujša: Židovsko ulico in pravokotno nanjo še Židovsko stezo. Ker so tam nekoč živeli … — trikrat lahko v svojem globoko zakopanem antisemitizmu ugibate kdo.

Ljubljana ni ekumenična. Vsaj ne zelo in vsaj ne do vseh. Recimo do Judov in do muslimanov že ne. Jude smo nagnali že pred stoletji in razen tistih dveh kratkih in ozkih uličic dodobra počistili sledi, ki so jih pustili za seboj.

Muslimani pa so pri vsem tem jugobratstvu i jedinstvu morali čakati desetletja in desetletja, da so se jih dekristjanizirani slovenski kristjani končno usmilili in jim na sveti zemlji razčefukanih parcel prestolnega mesta dovolili postaviti osnovno versko infrastrukturo.

Veste, po čem prepoznate tolerantno sekularno družbo? Prepoznate jo po tem, da nikomur ne privošči, da moli k svojemu Bogu v telovadnici ali kakšnem drugem neposvečenem prostoru, kot so to morali početi in še vedno morajo slovenski muslimani.

Tega tudi noben toleranten ateist nikomur ne privošči.

Nesreča in smola

Slovenski muslimani so imeli to nesrečo, da jim po spletu političnih, socialnih in urbanističnih okoliščin ni uspelo postaviti mošeje, dokler bi to bil samo še en verski objekt več.

Zdaj pa imajo še to smolo, da so prišli novi, drugi časi. Za gradnjo in obstoj mošeje se večina nemuslimanov — brezbožcev ali kristjanov, whatever — še ne tako dolgo nazaj sploh ne bi pretirano menila. In če bi se že kdo spotikal, bi upravičeno izpadel ksenofoben kmet.

Danes pa je odkrito nasprotovanje ali vsaj zaskrbljenost nad domnevno islamizacijo slovenskega (evropskega) kulturnega prostora nova normalnost. Ta državljanska, nacionalna, religiozna, celo civilizacijska anksioznost še do nedavnega vase prepričane, samozadovoljne, hegemonične večine je dandanes tisto, za kar se nihče več ne zmeni.

Dolgo, predolgo

Čakanje na prvo slovensko mošejo in sama gradnja sta trajala in še trajata že dolgo, predolgo.

• Zavlekla sta se globoko v čase naraščajoče nastrojenosti proti muslimanom.
• Zavlekla sta se globoko v čase terorističnih napadov Al Kajde in ISIS in drugih islamskih fanatikov.
• Zavlekla sta se globoko v čase begunske krize in vsesplošne evropske oz. zahodnjaške panike pred priseljenci s njihovimi kulturnimi navadami in verskimi prepričanji.
• Zavlekla sta se globoko v čase novega levičarstva, ki nima več nobene zveze s tolerantnostjo, enakostjo, enakopravnostjo in socialnim sočutjem in ki odbija s hipertrofirano politično korektnostjo in deklarirano multikulturnostjo kot snobovskim življenjskim stilom.
• Zavlekla sta se globoko v čase novega, alternativnega desničarstva, ki se mu upira vse, kar je tako ali drugače tujerodno, in ki se v svoji vedno manj prikriti ksenofobiji sklicuje na kulturni in socialni Blut-und-Boden.
• Zavlekla sta se globoko v čase, ko se nam ne ljubi biti gostoljuben niti do turistov.
• Zavlekla sta se globoko v čase totalne tabloidizacije, da ne rečem facebookizacije medijev, za katere je škandal karkoli, kar jim lahko prinese nekaj klikov, pa čeprav je skregano z zdravo pametjo, demokratičnimi normami in z osnovnim človeškim dostojanstvom.

Muha in slon

Slovenski muslimani so se znašli v situaciji, ko jim ne preostaja drugega, kot da se delajo hvaležne, da jim nacionalno in versko ustrezni domorodci dovolimo vsaj to, da se ob popisu prebivalstva opredelijo kot muslimani. Sicer pa bolje zanje, da se potuhnejo. Desničarji in desničarski mediji namreč prežijo na vsako njihovo besedo in delajo iz drugoverske muhe katoliškega slona.

Samo to in nič drugega je ozadje desničarske ksenofobne gonje proti prvemu človeku muslimanske skupnosti v Sloveniji in skupnosti sami. Cilj vsega tega sranja pa ni nič drugega kot vzbujanje strahu med tako imenovanimi klenimi Slovenci, ki jim namišljeni strah za varnost naših lušnih blond punčk z modrimi očmi zagotavlja prostor pod moralnim soncem.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 1. oktobra 2017, pod naslovom Pregnali smo Žide, zakaj ne bi še muslimanov?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.