Titov lik in delo od “vijoličice bele” do Jesihovega “maršala” [pesmi]

Pesnik in prevajalec Milan Jesih (1950) doslej ni maral, da bi se njegove pesmi v zbirkah vrtele okrog enega samega motivnega jedra. Tokrat pa je nanizal 88 pesmi z isto osebo v glavni vlogi. Kdo je “maršal” v Jesihov novi zbirki Maršal, ki je pravkar izšla pri založbi Beletrina? Tisti, na katerega takoj pomislimo? “Lahkoda”. Indicev za to možnost je sicer več kot dovolj — a kaj, ko se ne skladajo najbolj z zgodovinskimi podatki.

Pa bi se morali? Seveda ne. “Maršal” je fiktivno poetična in poetično fiktivna mešanica Tita, freudovske očetovske figure, materine obsesije in ljubezni, obenem pa (post)modernističnih poetičnih blodenj.

Tako smešne, dobesedno zabavne poezije morda še niste brali — tako berljive pa zagotovo tudi ne že dolgo, predolgo.

Kot je že v avtorjevi navadi v zadnjih zbirkah, so pesmi napisane v jambskih četverostišjih. Rimane. Ali vsaj z asonancami.

Jesih je bil v 60. letih član avantgardnih literarno-gledaliških skupin 442 in Gledališče Pupilije Ferkeverk, danes pa se ukvarja predvsem s pisanjem poezije in prevajanjem iz angleščine in ruščine. Prevedel je okoli 40 dram od Shakespeara mimo Čehova do Bulgakova. Pred Maršalom je napisal pesniške zbirke Uran v urinu, gospodar! (1972), Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram (1980), Usta (1985), Soneti (1989), Soneti drugi (1993), Jambi (2000), Tako rekoč (2007) in Lahkoda (2013). Je tudi avtor več gledaliških in radijskih iger.

“Maršal je kar naprej telefoniral”

Maršal je kar naprej telefoniral: / v Beograd, v Moskvo, v liechtensteinske banke, / kjer je skladiščil pufe in prihranke, / vodil je bitke, sklepal je premirja,

po morju ladje razporejal, / po simultankah šahovske figure / in papige tahitijske po vejah / in gospodarsko utrjeval Prekmurje,

narekoval za Bern, Rim, Bonn depeše, / nenehno se je jajcal in grozil, / odrejal, kdo ustreljen bo in kdo obešen, / kdo pa za drugič naj ostane živ;

s slušalko v roki skakal je bo bajti / — da kabel se mu v noge je zapletal — / od kuhnje in predsobe do sekreta / in svinčnik, ki bi pisal, skušal najti,

moledoval in vreščal, “to je ukaz!”, / žugal in krilil in kot furman zmerjal / ves dan, ves čas / od zore do večernega klistirja.

“Moj oče je prisegel, da maršala”

Moj oče je prisegel, da maršala / lepega dne ubrisal bo na gobec, / in stena, ki mu je prisluškovala, / ni zaobljube slišala narobe

in prav jo razumela je centrala: / da je v pijanosti vezal otrobe, / pa ga je promptno predse pripeljala / razlagat težke moške prispodobe.

Med mučenjem je sitno odgovarjal / na serijo zastavljenih vprašanj / in blatil lik in delo gospodarja, / češ, da ni ne gigant in ne titan

in ne vijoličica bela / — kot rada je o njem armada pela —, / da torej pravzaprav večjega tesla / štorklja še v naše kraje ni prinesla.

Prav, če tako je menil. / Jaz bolj zaupam mnenju svoje mame, / da je maršal bil kratkomalo genij. / Ve, drage bralke, presodite same.

“Naj te poučim, hči moja, gospodična”

Naj te poučim, hči moja, gospodična: / kot vsak deltoid tudi lik maršala / povzdolž je razpolavljala navpična / daljica, alias simetrala,

kot notranja človeška os; / to, da imel je krepko hrbtenico, / je fakt in dejstvo skozinskoz, / saj ni bil kdo, ki plaho bi stopical,

koračil je pokončen, neomajen, / ves limitiral k nebu kratkomalo: / zadevna veda zdaj za zgled ga daje / nagizdanih trinogov kanibalov,

generalisimov, absolutistov / in avtokratov, botrov mafiozov / — ali padrinov, drug izraz za isto —, / vsega, kar šteje med to zoonozo.

Še to: zavist je sloves tvoje none / s posmehom zajedljivim klevetala, / češ, ta je nora na vse tetragone: / ni res! Ljubila je samo maršala.

“Maršal poznal je stotine besed”

Maršal poznal je stotine besed, / ki drugi nismo jih poznali, / ki rabijo, kajne, jih zgolj maršali, / da ohranja se na svetu red,

in vezal jih v pregnantno govorico / na smisla robu in z lučjo jezika / v smisla središče z njo prenical, / kjer v istem z istim se zazna razlika;

vešče je trdne praresnice izrekal / in nam bodočnosti podobe slikal / skoz božje ustvarjenje človeka / iz nič in vode in ogljika.

Naj govor je izčrpen bil in dolg / in nismo prav ničesar razumeli, / smo ploskali vijoličici beli / za slednji teatralični premolk,

ko pa je k nebu dvignil silno pest / in se podlaht oblila je krvavo, / z aplavzom zadonel do zadnjih zvezd / je vsevesoljni sproščujoči “Bravo!”.

“Maršal, saj to menda se učite v šoli”

Maršal, saj to menda se učite v šoli, / je bil ljubitelj hribov in planin, / in najsi lazil ni po njih nikoli, / pod povštrom zmeraj je imel cepin.

Kadar so v blejsko vilo ga peljali / — saj sami ne šofirajo maršali —, / je vpil, “langsam, bolj zlagoma vozite, / rad gledam svoje alpske gabarite”,

in jih je gledal in jim prikimaval / in godel, “veličastno imam okolje”, / namreč postroj tovarišev vrhov / od brezimenih kucljev do Triglava:

o, srečna, ko vzajemna je ljubezen! / Maršal je z videnim bil zadovoljen / — kot dostojanstvenik Planinske zveze —, / “ampak še malo bom povišal Stol.”

“V oseminosemdeseti pomladi”

V oseminosemdeseti pomladi, / začetek maja, krasen sončen dan / — še zjutraj je na bradlji telovadil —, / maršalu pri obedu

je v krožnik popečenih melancan / — ki tudi tretjega bi gladko snedel —, / klonila glava in sveti sij njegov / se po salonu je zakotalikal

in moji materi pod stol, / ko je na njem kankan plesala — / otrpnila je, a ni zmogla krika, / otrpnila, ljubezni dva kvintala.

Molk, molk, nihče ni smrti oklical. / Molk, vse je mirovalo. / Po vsej deželi šla je spredaj žalost, / za njo pa tiho žalostna novica.

“Maršal je rad poslušal glasbo, res”

(Maršal je rad poslušal glasbo, res / oboževal pa je edino ples, / in najbolj ples, ki ga je zanj vrtela / najzaljša, najlepša, najbolj debela

od vseh artistk in balerin, / kolibrica, vilinska moja mati, / če so prav zasrbeli jo podplati; / tako kot jaz, ki sem njen sin,

če pod jezikom me zapeče prav, / ne mislim nič, vsaj ne veliko, / že vre iz mene vzbuh cvilečih vzkrikov, / zavzdihov, stokov; hrupim blebetav

— “gostobeseden” tukaj je premalo —, / ne bom vam tvezil, da me samo žene, / a vendarle močnejše je od mene; / torej, po nji sem to podedoval

— plus, če dovolite, preobilno salo —: / ko rimam, zavzdiguje me od tal, / kot njo je v piruetah vzdigovalo, / kar je tako občudoval maršal.)

Milan Jesih: Maršal. 88 pesmic. Založba Beletrina, 2017. ISBN 978-961-284-282-6, 113 strani, 19€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.