Pahor cenzuriral page UPRS: “politična”, ne več “moralna” avtoriteta

Obstajajo indici, da je predsednik Pahor za potrebe uveljavitve svoje nove maksime, da se “noče in ne želi biti moralna avtoriteta”, pripravljen storiti marsikaj. V nadaljevanju bom pokazal, da mu ni tuje niti spreminjanje dokumentov na uradni predsedniški spletni strani, ki bi ga lahko spravili v zadrego. Morda v tisto moralno.

V Pahorjevem kabinetu očitno čutijo zadrego v tem smislu, da bi lahko kakršnakoli prejšnja izjava o predsedniku kot moralni avtoriteti izpadla nekoherentno z njegovimi novimi stališči. In res: odločili so se za falsifikacijo in spreminjanje teksta na spletni strani.

Primer je simptomatičen in po svoje zabaven. Toda naprej h kontekstu, ki je bistven za razumevanje predsednikove intervencije.

Predsednikova protislovja

Že 28. avgusta sem prvi problematiziral Pahorjevo stališče o njegovi “odpovedi” vlogi moralne avtoritete v prispevku z naslovom Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta. V njem sem tudi zapisal, da je predsednik v protislovju sam s seboj, ko je v intervjujih leta 2012 zatrjeval nasprotno: “Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta”.

Še več! Dokumentiral sem, da je v predsedniški kampanji tistega leta Pahor tedanjemu predsedniku in konkurentu Danilu Türku očital, da v svojem mandatu ni deloval kot moralna avtoriteta, ampak po načelu popularnosti.

Skratka, celo do protikandidatov za predsednika in tedanjega predsednika je pričakoval, da ravnajo kot moralna avtoriteta. Moje odkritje je kasneje povzelo nekaj množičnih medijev — kot sem že navajen, seveda brez navedbe vira.

Pahorjeve fabrikacije

Kronologijo navajam, ker je bistvena za razumevanje odločitve Pahorjevega kabineta, da izvede čiščenje na svoji strani: ker se je javna razprava o tem, da Pahor ne želi biti moralna avtoriteta, razplamtela ravno po 28. avgustu, po njegovi izjavi torej, nam to dobro razloži, zakaj so se po vsem sodeč  v kabinetu odločili narediti manjše čiščenje svoje strani.
In tako so 4. septembra s posegom v obstoječi tekst sintagmo “moralna avtoriteta” brezbrižno prekvalificirali v drug izraz. Kako? Mojo pozornost je zbudilo besedilo prevoda predsedniške spletne strani v angleščini pod zavihkom Frequently asked questions. Podstran je seveda namenjena državljanom in njihovim pogostim vprašanjem, naslovljenih na Urad. Naj takoj povem, da je ta stran povsem identična tisti, ki jo je imel že ves čas svojega mandata prejšnji predsednik Danilo Türk; od njega je prevzeta. Pod zadnjo točko najdemo omembo moralne avtoritete, ki da jo ima predsednik republike:

“7. Can the President propose a law for adoption by the National Assembly of the Republic of Slovenia[?]”

“No. Under the Constitution, the President of the Republic cannot propose a law to the National Assembly nor can he adopt any regulations governing the life and work of the citizens of the Republic of Slovenia. In his public appearances, the President may use his moral authority and his authority as a statesman to point out certain errors or omissions when different acts are being adopted and in this way can assist the State authorities in adopting decisions.”

Seveda sem šel takoj pogledati, kako zveni stran v originalu, torej slovenščini. Na svoje presenečenje pa sem ugotovil, da v slovenski verziji Pogostih vprašanj in odgovorov, kjer bi pričakovali sintagmo “moralna avtoriteta” (“moral authority”), najdemo drugo: “politična avtoriteta”:

“7. Ali lahko predsednik predlaga zakone v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije?”

“Ne, po ustavi predsednik republike ne more predlagati zakonov v sprejem državnemu zboru, prav tako pa tudi ne sprejema sam nobenih predpisov, ki bi urejali življenje in delo državljank in državljanov Republike Slovenije. Predsednik lahko s svojo politično in državniško avtoriteto v svojih nastopih opozarja na določene pomanjkljivosti ali napake pri sprejemanju različnih aktov, ki so lahko v pomoč državnim organom pri sprejemanju njihovih odločitev.”

Preostanek besedila te strani je povsem identičen tistemu, ki ga najdemo pri prejšnjem predsedniku: kot rečeno, ga je Pahor od svojega predhodnika v celoti posvojil. (Na tej povezavi najdete tekst v času Türkovega mandata.)

Izgubljeno s prevodom

Očitno v Uradu predsednika niso dovolj temeljito izvedli spremembe — pozabili so namreč na angleški prevod.

Toda takšna potvorba nas spomni na nekatere druge: recimo tisto, ko so Janševi njegovemu predhodniku podtaknili arhivsko sestavljanko, da bi ga kompromitirali. 

Razlika je sicer očitna: prvi se je zatekel k falsificiranju nekoga drugega, medtem ko se aktualni predsednik trudi prikrito potvarjati kar lastne dokumente. To malce spominja na brisanje zgodovinskih dejstev in tudi na Pahorjevo posredno podporo domobranskim resnicam.

Dosedanja javna polemika

Opisani poseg po moje dokazuje stisko in zadrego, v kateri so se v predsednikovem kabinetu znašli. Žal mi ni znano, ali so to storili še s kakšno drugo besedilno intervencijo in kako daleč so pri tem šli — ali so pripravljeni iti.

Logika, ki poganja takšna dejanja, je očitno takšna: “Naš predsednik ne želi biti moralna avtoriteta. Javnost se temu čudi. Nekateri dokazujejo, da je s tem v protislovju s samim sabo in s funkcijo, ki jo opravlja. Protislovja izvirajo iz prejšnjih izjav in kontekstov, ki lahko potrjujejo, da je predsednik verjel ali verjame, da ravna ali je ravnal kot moralna avtoriteta. Torej bomo takšna dokazila izbrisali.”

V nečem je pa Pahor vendarle dosleden

Medtem ko se v volilni kampanji nekateri javni komentatorji še naprej trudijo pokazati, da predsednik republike ni moralna avtoriteta, se je ob tem treba zavedati dejstva, da je velik del javnih polemik posledica domačijske prakse, po kateri uredniki in novinarji po črednem nagonu množično interpelirajo piarovce in marketinške strokovnjake kot politične poznavalce. Kar je še dodatna zadrega — res namreč ne vem, kaj bi oni mogli vedeti o morali in etiki in njuni družbeni nalogi.

Če funkcija prvega državnika ni nosilec nobene posebne moralnosti, zakaj bi potem bila katerakoli družbena vloga ali status — recimo starša, učitelja, rektorja, državnika, premiera itd?

Že na ravni percepcije javnosti in družbenega diskurza hitro ugotovimo, da moralno avtoriteto največkrat opazimo šele takrat, ko jo evidentno pogrešamo. Majhen paradoks je, da smo pri Pahorju opazili pomanjkanje moralne avtoritativnosti šele v trenutku, ko je sam izustil ta koncept in se mu odrekel. Zaradi poniževanja predsedniške funkcije bi mu to morali očitati že bistveno prej.

Ker v nečem je vendarle konsistenten: da se je v svojem prvem mandatu s svojim flirtajočim populizmom in afnanjem taki avtoriteti odpovedal že sam.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 29. septembra 2017, pod naslovom Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.