Kaj še preostane “velikim” medijem?

Zadnjič je eden od dobrih poznavalcev medijskih trendov v svetu na televiziji pripovedoval o koncu množičnih medijev. Ne vseh, ampak samo množičnih. Zanje je značilno, da razumejo občinstvo kot enovito celoto.

Strokovnjak je primerjal današnje množične medije z Googlom. Povedal je, da ko bo zapustil studio, bo v telefon odtipkal ime appa, Google bo prepoznal, kje je in kam bi rad šel. Predlagal mu bo najbližjo in najhitrejšo pot in opisal alternative. Množični mediji ga jemljejo kot del celote, Google pa kot posameznika s specifičnimi interesi.

Če bi me še pred leti kdo vprašal, kdo je občinstvo informativne televizijske oddaje, ki sem jo pomagal producirati, je bil moj odgovor zelo jasen in enostaven: za vse. Danes to zveni, kot če bi rekel: za nikogar.

Novinarji in piarovci

Pretekli konec tedna sem preživel tri dni na delavnici televzijskega oz. video sporočanja. Udeleženci so bili ljudje, zadolženi za komuniciranje z javnostmi, ali novinarji. Bil sem zelo presenečen, da jih delovanje televizije in “velikih” medijev ne zanima prav veliko.

Piarovci so seveda vedeli, da bodo še naprej pisali PR sporočila in jih poskušali spraviti v medije. Ampak to ne bo več njihovo najpomembnejše delo. Najpomembnejše bo, da sporočila, ki bi jih radi spravili do zainteresiranih javnosti, do njih spravijo na tak ali drugačen način — sami, brez pomoči ”velikih” medijev. Vedno bolj jim je jasno, kakšne možnosti imajo, katere kanale lahko uporabljajo in kakšne so nove zakonitosti sporočanja.

Enako je z novinarji spletnih medijev. Produkcijo video vsebin in uporabo različnih softverov za montažo video vsebin, mešanje fotografij in video vsebin s tekstovnimi sporočili je mogoče osvojiti v pol ure.

Tipi uporabnikov

Kaj še preostane “velikim”?
Predvsem spoznanje, da imajo opraviti z različnimi občinstvi. Belgijski raziskovalci so občinstvo razdelili na tri skupine:

Vsejedci

Za njih je značilno, da kombinirajo spletne platforme s tradicionalnimi mediji. Najraje imajo digitalne, vendar jih še vedno kombinirajo s televizijskimi informativnimi programi in branjem časopisov na tablicah.

Tradicionalisti

Teh je nekaj več kot 30%. Njihov glavni vir informacij so  radio, televizija in tisk. Obiskujejo spletne novičarske portale. Samo 12% iz te skupine uporabljala pametne telefone za iskanje vsebin, čeprav jih imajo vsi.

Pasivneži

Teh je nekaj več kot 20% in zelo redko iščejo novice. Če pa že, jih iščejo zelo redko na spletnih straneh, saj se zadovoljijo z informacijami na družbenih omrežjih.

Danska raziskava pa je občinstvo razdelila na več skupin:

Tradicionalisti, ki zjutraj poslušajo radio, zvečer gledajo televizijo, kupujejo pa tudi časopise

Digitalno orientirani, ki iščejo na spletu predvsem novice iz pop kulture.

Digitalno orientirani, ki na spletu iščejo ozadja novic, na televiziji pa gledajo dokumentarne in raziskovalne oddaje.

Bralci lokalnega tiska.

Bralci lahkega tiska in brezplačnikov.

Bralci resnih časopisov, tednikov in brezplačnikov.

Odvisneži od novic, ki spremljajo 24-urne TV programe in so ves čas na pametnih telefonih.

Regionalni vsejedci, ki spremljajo vse medije, vendar iščejo predvsem lokalne novice.

Kriterij starosti

Najbolj pomembna razlika med mediji in vsebinami, ki jih bralci in uporabniki iščejo, je kriterij starosti. Ljudje rojeni leta 1930 dobijo večino novic iz tiska in televizijskih informativnih oddaj. Ljudje, rojeni v 80. in 90. letih, uporabljajo predvsem en medij — pametni telefon. Ljudje, rojeni v 70. letih, pa so največji uporabniki novic na različnih digitalnih platformah.

Edina skupna lastnost večine današnjih medijskih uporabnikov pa je, da si želijo biti sam svoj urednik in si sami ali skupaj s svojim krogom ljudi izbrati vrsto in tip informacij, ki jih zanima.

Klasičnim medijem torej preostaneta samo še dve možnosti: ali se bodo sprijaznili s starejšim občinstvom ali pa bodo pametno ponujali vse vrste informacij na različnih platformah. Tako se lahko iz množičnih medijev spremenijo v medije z veliko uporabniki. Verjetno.