Vsak nevrotični krompir je gonil svoj simptom. Zato je referendum padel.

26.9.2017 / 06:10 4 komentarji
Nasprotniki Zakona niso izgubili, ker bi Vlada bila v prednosti. Vlada je vedno sovražnik. Tega niso znali izkoristiti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ta nedelja je bila nedelja dvojnih volilnih rezultatov. Rezultatov slovenskega referenduma o Zakonu o Drugem tiru in nemških parlamentarnih volitev. Izidi so bili pričakovani. Presenečenja ni bilo. Vsaj ne v zvezi z volivci. Smo pa doživeli nekaj drugih presenečenj. 

Prvo je bilo zadnje soočenje pred referendumom v četrtek zvečer na TVS 1. Oddaja je bila antologijska. Do konca je razkrila dejstvo, da je socialna struktura slovenske družbe domačijskost. In da nihče — od levice do skrajne desnice — ni sposoben iz nje izstopiti. Da je ni sposoben preseči. Ali artikulirati kakršnegakoli interesa, ki bi presegal interes domačije.

Koristoljubni partikularizem

Oddaja je potrdila mojo temeljno tezo iz Zablod postsocializma, da je slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna matrica domačijskost.

Družbena resničnost domačije so tisoče koščkov razdrobljene majhne eksistence, od katerih je vsaka organizirana tako, da deluje samo zase. Neodvisno od drugih.

Gre za logiko družbenega partikularizma. Temelj te logike je preživetveni interes vsake posamezne domačije. To je egocentrično usmerjeni, koristoljubni partikularizem. Ta partikularizem je na Slovenskem upošteval interese drugih samo, če je trčil obnje, predvsem pa v primeru, kadar je šlo za zagotavljanje lastnih interesov.

V tem smislu za slovensko socialno zgodovino velja anarhičnost, ki se izraža v odsotnosti vzajemne odvisnosti domačij in v odsotnosti skupne, naddomačijske avtoritete. Širša, naddomačijska celota oz. enota kot družbena realnost ne obstaja in je podrejena domačijski družbeni realnosti. Kot je že zdavnaj napisal Sahlins v Ekonomiki kamene dobe, je takšna skupnost “na stopnji organiziranosti določenega števila krompirjev v vreči krompirja”.

Vlada je vedno sovražnik

Nasprotniki Zakona o Drugem tiru niso izgubili na referendumu zato, ker bi Vlada imela prednost. Vlada v slovenski domačijski logiki nikoli nima prednosti. Vlada je vedno vnaprej definirana kot sovražnik. Tega nasprotniki Zakona niso razumeli, kaj šele znali izkoristiti! Izgubili so zato, ker je bila mreža njihove socialnosti takšna kot mreža socialnosti posameznih krompirjev v vreči. Ali z drugimi besedami: ni je bilo.

Anarhičnost so materializirali brez vzajemne povezanosti. Akterji z najrazličnejših političnih vogalov so mislili, da je njihovo nasprotovanje Zakonu nekakšna družbena vez ali celo nek naddomačijski nivo socialnosti.

Pomota. Pomota, ki so jo najbolj očitno pokazali sami na omenjenem četrtkovem soočenju. Na katerem so bili popolnoma nepovezani. Kot krompirji v vreči. Predstavili so vsak svoj krompir iz lastne vreče. Vsakega posebej. Tudi tiste najbolj gnile. Ki bi jih vsak minimalno razsoden človek raje skril.

Nasprotniki so naredili vtis množice nevrotičnih posameznikov, ki gonijo vsak svoj simptom. Bili so brez skupnega imenovalca. Niso znali uporabiti niti na krožniku ponujenih, res uporabnih izhodišč in argumentov — recimo Kordeševega, da denar za Drugi tir v proračunu je in da je treba tir zgraditi, ne pa porabiti denar za orožje.

Je pa seveda jasno, zakaj tega izhodišča niso mogli uporabiti: med nasprotniki Zakona so bili v večini tisti, ki zapravljanje davkoplačevalskega denarja za orožje zagovarjajo in podpirajo.

Skratka: oddaja je bila doslej najlepša in najpopolnejša vizualna predstavitev slovenske domačijskosti. Ki jo nameravam vključiti v angleški prevod Zablod postsocializma.

Krepitev desnice

Drugi izidi, izidi nemških volitev, pa so — vsaj za nekatere — prinesli neprijetno presenečenje: okrepitev nemške desnice, ki bo prvič po 2. svetovni vojni tretja najmočnejša politična stranka v Bundestagu.

Zame osebno to ni bilo presenečenje. Je pa očitno presenetilo Merklovo in druge vodilne nemške politike. Kar je zaskrbljujoče. Ker kaže na to, da niso bili sposobni kolikor-toliko realno oceniti političnih razmer in stanja v lastni državi.

Ta nemška nesposobnost sicer ni nič novega. To je značilno za večino politikov v vseh državah. Seveda je pa to v Nemčiji nevarneje kot recimo v Sloveniji. Ker odpira prostor oživljanju nacističnih ideoloških pozicij in vsebin. Njihovi nosilci so že v nedeljo odkrito grozili, da bodo za vedno spremenili Nemčijo — in s tem Evropo. Kar je iz zgodovinske perspektive znan in zaskrbljujoč diskurz.

Okrepitev nemške desnice v resnici ni nepričakovan politični rezultat. Vsaj ne za tiste, ki smo prebrali zadnjo Varufakisovo knjigo. V kateri je dokazal, da je EU s svojimi interesi generator krepitve politične desnice. To je v preteklosti že doletelo Madžarsko. In Poljsko. Skoraj bi doletelo Francijo. In zdaj je doletelo Nemčijo.

Ostali še pridejo oz. pridemo na vrsto. Prej ali slej.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE