SDS24, pardon, Škandal24: Janko in Metka, pardon, Janko in Milan.

Fotograf Marko Pigac je na Twitterju opazil, da profili nekaterih sodelavcev novega tabloida SDS Škandal24 niso pristni. Spet drugi so razkrili, da “Janko, 35” in “Milan, 77”, pogosta “sodelavca” Janševega časopisa, prihajata iz nekega drugega filma — namreč iz predvolilne kampanje stranke SMC.

Nenavadno trolanje z novinarskimi psevdonimi je Dnevnik opisal takole:

“Nekaterim poznavalcem domače scene ni dalo miru, da še niso slišali za postavnega 35-letnika, ki je menda prvo pero Škandala. Zadevi so na Twitterju prišli do dna s pomočjo sodobnih spletnih orodij za iskanje fotografij.”

Dnevnik v nadaljevanju piše:

“Portret moškega, ki ga poznamo kot Janka, lahko kupimo na enem od spletnih servisov, kjer so na voljo generične fotografije za opremljanje člankov ali oglasov. Enako velja tudi za 77-letnega Milana, ki za Škandal piše črno kroniko.”

“Zgodba postane še bolj [zanimiva ob] ugotovitvi, da smo se nad temi fotografijami zgražali že pred leti. Omenjena Janko in Milan sta z istim imenom in starostjo kot zdaj nastopila že v razvpiti kampanji Cerarjeve stranke SMC, kjer so na primerih življenjskih zgodb ‘običajnih’ Slovencev razlagali, kako nam bodo izboljšali življenje. Janka smo spoznali v vlogi osnovnošolskega učitelja zgodovine, Milana pa so predstavili kot upokojenega inženirja elektrotehnike, razočaranega nad neinovativnim pristopom domačih podjetij in s kroničnimi bolečinami v hrbtenici.”

“Razvedelo se je, da fotografije niso pristne, […] stranka pa se je soočila z manjšo PR krizo. Takšno, o kateri bi Milan in Janko gotovo z veseljem poročala v Škandalu.”

Večno vračanje istega anonimarstva

Nič novega. Tako kot sem očitno prvi poročal o napovedanem izidu Škandala24 v povezavi z Janševimi brezplačniki, bi to morali storiti tudi v primeru zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa — torej njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili beneške maske psevdonimov.

Janko in Milan sta danes postala komični simbol večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Kaj šele, da bi ga ustavljali.

Trolanje kot posledica stanjaSimptom povedanega je najbrž novinarka čudovitega stasa, ki sliši na ime “Milojka Balevski”. Kolumnistka Večera, ljubljenka TV Slovenija in številnih drugih medijev. Težko se bomo borili proti takemu novinarstvu, če mu cvetober odgovornih v DNS na stežaj odpira vrata.

Trolanje kot posledica

Sam sem se moral ponižati do te mere, da sem leta 2008 prijavljal kršitve kodeksa na Novinarsko častno razsodišče proti nekaterim anonimnim novinarjem Slovenskega tednika in Ekspresa — vedoč, da verjetno pač ne obstajajo. Podobno tudi proti “Milojki Balevski”. Jasno, po pričakovanju se ni zgodilo nič, v nobenem oziru.

Kateri bedak bo danes deplasirano in demodirano denunciral Janka in Milana iz Škandala24?

Ko bo ceh nekoč imel čas, se bo moral lotiti sankcioniranja anonimnosti, ki jo v nadaljevanju prakticira tudi politika. Izmišljanje fiktivnih oseb pod psevdonimi, kot si je privoščila SMC, je v resnici posledica novinarske indiference do fiktivnih novinarjev. To v praksi pomeni, da je anonimnemu novinarstvu tudi v prihodnosti odprta pot v domača medijska nebesa.

Ko gre za mlajše, neuveljavljene avtorje

Še več! Vedno se bo našel kdo, ki bo pojasnil, da sta Janko in Milan iz Škandala24 čisto simpatična dečka: “da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo”. Saj je že pred desetimi leti povedal isti maziljenec, da “ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost”.

Tako imamo zdaj Janka in Milana. Ambiciozna, a skromna novinarja si bosta kljub nezvenečim imenom uspešno utirala pot v novo medijsko družbo. Ker kot nas podučujejo, zanašati se je treba na “avtoriteto argumentov”, ne pa na “avtoriteto konkretnih oseb”.

Novinarski maziljenec bo že vedel. Bil je vendar kolumnist v omenjenih brezplačnikih, čisto mimogrede pa tudi dekan in univerzitetni profesor: “V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.”

O kom govorimo, si lahko preberete v tej kolumni v Mladini.

Mentalni ku-klux-klan

Anonimno novinarstvo je simptom izgubljene, politično ugrabljene identitete. Kot v posmeh novinarski pasivnosti in celo izogibanju rešitev si stranke podajajo celo ene in iste psevdonime.

Edini korak naprej pa ni stvar novinarstva. Napredek je to, da stranke ne prikrivajo več medijskega lastništva. Janševa SDS je kot mantro ponavljala, da Slovenski tednik in Ekspres nista njihova projekta, da s tem nimajo nič.

Danes pa so karte odprte: Janša in Orbán ne tajita več, da stojita za projekti, ki jih Marko Crnkovič imenuje “prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji slovenske družbe”.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 21. maja 2017, pod naslovom Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.