Biti Slovenec, Srb, Kitajec, … : Nacionalna identiteta pod koši (in v košu)

25.9.2017 / 06:10 3 komentarji
Vseh identitet si človek ne izbere sam. A tudi pri podedovanih je stvar njegove odločitve, ali jih bo kazal in katere.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Poznate tisti vic? Srečata se znanca, eden ima obvezano glavo. “Kaj pa se je zgodilo?” — “Črka od neonskega napisa mi je padla na glavo.” — “No, potem pa si jo še dobro odnesel.” — “Ja, srečo sem imel, da je bil mehki Ć.”


Mira Cerarja in Maje Makovec Brenčič nič ne izuči. Ko je Tina Maze 7. januarja letos na Zlati lisici zaključila tekmovalno kariero, sta se prišla šlepat na prireditev njej v čast na Trgu Leona Štuklja. Pri tem sta nekaj minut pozirala celo na odru in se totalno osmešila kot dva nerodno nastopaška PR amaterja.

Ampak to še ni bilo nič v primerjavi s tem 17. in 18. septembra.

Cerar je najprej sam pristavil lonček k zmagi slovenske košarkarske reprezentance in se po zmagi v carigajskem finalu prišel pokazat vesoljnemu evropskemu občinstvu na parket v zeleni majici in z navijaškim šalom.

MMB, ki je sicer bila na tekmi, pa je morala počakati do sprejema zmagovalcev na Kongresnem trgu naslednji dan in se pustila v živo izžvižgati 20.000-glavi evforični množici.

Politična uzurpacija športa

Premieru in ministrici očitno res ni jasno, da je s stališča stikov z javnostjo in temeljnega človekovega dostojanstva — ki si ga navsezadnje zaslužita tudi onadva — zanju bolje, da se ne prikazujeta več v javnosti. Mogoče kvečjemu pred vnaprej preverjenimi ali vsaj predvidljivo vljudnimi skupinami ljudi. Zagotovo pa ne pred množico v športnem, nacionalnem, državljanskem in še alkoholnem afektu.

Pa saj nista edina. Cerar in Brenčičeva — ki si za božjo voljo celo upa kandidirati za predsednico! — sta bila pač po svojem položaju samo najeminentnejša in najbolj nepremišljena frontmana poskusov politične uzurpacije športnega uspeha. Tudi nič hudega sluteči Janša je v patetično literariziranem stilu svojega Noriškega kraljestva na Twitterju po zmagi (ali eni od zmag) objavil: “Naša pomlad gre iz tal, bistra kot burja, močna kot val”. Res pa je, seveda, da ga zaradi tega nihče ni mogel izžvižgati.

Previden in pameten pa je bil ob zmagoslavju predsednik Pahor. Začuda in za razliko od drugih politikov se med prvenstvom, ko je postalo jasno, da bo ekipa dosegla nesluten uspeh, ni zelo iztrčaval. Ker če od koga, bi to pričakovali kvečjemu od njega.

Toda očitno mu je bilo jasno, da bi javnost pretirano navijanje razumela kot priskledništvo, zato je po zmagi samo elegantno objavil dekret, da bo reprezentanco odlikoval z zlatim redom za zasluge.

Hladnokrvno in čistokrvno

Osvojeno evropsko prvenstvo v košarki je sprožilo tudi presenetljivo intelektualno produkcijo na področju nacionalne identitete, slovenskega nacionalnega vprašanja in odnosa med narodom in nacijo. Do tega je seveda prišlo zato, ker sta se vsaj dva ključna igralca pisala na mehki Ć.

Zlasti Goran Dragić ima največje zasluge ne samo za zmago, temveč posredno tudi za to, da bodo naši rojaki prej kot v sto, dvesto letih zaštekali, da ni noben problem, če se človek navzven deklarira in obnaša v skladu s svojo državljansko, da ne rečem reprezentančno identiteto Slovenca, obenem pa tudi s svojo nacionalno subidentiteto Srba. Dragić je gladko dokazal prej ne dovolj senzibiliziranim (čistokrvnim) Slovencem, da se državljanski in nacionalni občutki pokrivajo samo deloma in da predvsem niti niso v konfliktu — ne na osebnem nivoju ne na kolektivnem —, temveč so sinergični in kompatibilni.

Podedovane in izbrane identitete

Slovencem je (bilo) po tradiciji nepredstavljivo, da bi nekdo imel dvojno nacionalno identiteto, recimo slovensko in srbsko, če že ima eno samo državljansko. V resnici pa je to takole: seveda si vseh svojih identitet človek ne more izbrati sam, vendar je tudi pri teh podedovanih identitetah stvar njegove odločitve, ali jih bo kazal in katere. 

Imeti se za Slovenca in zraven še za Srba (ali Kitajca) ni isto, je pa podobno kot imeti brke ali navijati za Maribor ali Olimpijo ali biti smučarski navdušenec ali nositi obleko in kravate ali biti hipster ali kaditi ali ne. Izbira je vaša.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 24. septembra 2017, pod naslovom Biti Slovenec in Srb (ali Kitajec). Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE