Predsedniki brez imena, brez podpore, brez podpisov

Če si no name kandidat, malo ali celo povsem nepoznan javnosti, ker te ni v medijih, ne moreš postati predsednik države. Če te ne podpre parlamentarna politična stranka ali trije poslanci, ne moreš zbrati dovolj podpisov podpore. Predsednik države je lahko samo politik.

Takole na kratko zaokrožam dejstva na dan, ko je postalo jasno, kdo vse od številnih napovedanih kandidatov za predsednika države, ne bo mogel uradno postal kandidat.

Malo poznani kandidati za predsedsednika republike pri nas nimajo nobenih možnosti, da bi postali uradni kandidati. Lahko so še tako dobri ljudje, premišljeni, povezovalni, modri, lahko zelo dobro vedo, kaj ta funkcija prinaša in jemlje. Imajo vizijo predsedovanja, so izjemno inteligentni in umirjeni, ljudstvo se jih ne bi sramovalo.

Ampak ne, ni šans.

25 let kilometrine

Zbiranje podpisov neodvisnih kandidatov, ki so resnično, ne samo navidezno neodvisni, kot se deklarirajo nekateri kandidati, deluje ponižujoče. Zdi se kot fehtanje, katerega nabirek — namesto denarja, običajnega izplena — je podpis. Naša zakonodaja deli državljane na politike in nepolitike.

Ne vlecite me za besedo, ker dobro veste, kaj mislim.

Če se aktualni predsednik Pahor odloči, da bo kandidiral kot neodvisni kandidat, mu ni težko zbrati podpisov, saj nosi s seboj 25 let politične zgodovine, prav toliko let televizijskega in še kakšnega nastopanja, za sabo ima svojo bivšo stranko in še del tiste, ki mu je v prejšnjem mandatu pomagala na prestol. Nikoli ni bil nestrankarski, četudi kot predsednik države v tem mandatu ni v stranki.

Zakaj bi bili politiki v tekmi za predsednika države privilegirani nad drugimi državljani?

UE Velenje

Tudi oddajanje podpisov za kandidate na upravni enoti je lahko prava muka. Sama sem ta postopek, tokrat prvič v življenju, opravila po službenem sestanku v Velenju. Mislila sem, da v Velenju za to proceduro res ne more biti gneče. Uštela sem se skoraj za eno uro.

Na vhodu v UE Velenje je pisalo, da je oddajo podpisov za predsedniške kandidate mogoče urediti na okencih 3, 4, 5, 6 in 15. A kaj, ko sta samo dve uslužbenki opravljali storitvse, druga okenca pa so bila zaprta. Zaradi dopustov. V prijaznem sporočilu so pozabili dodati, da lahko državljani na tistih okencih opravijo tudi številne druge storitve — spremembo bivališča, urejanje drugih osebnih podatkov, potnih listov. Šele po moji pritožbi me je prijazna uslužbenka sprejela mimo vrste čakajočih, kajti sam postopek traja le kakšno minuto.

Verifikacija podpisa na UE je oster, po moji oceni celo prav trapast izločilni kriterij. Zanimivo bi bilo spremljati rezultate zbranih podpisov, če bi v zakonodaji pisalo, da lahko vsak neodvisni kandidat za zbiranje podpisov dobi za pomoč tri uradnike, ki na njegovih lokacijah takoj verificirajo podpise. To bi bila majhna, a zanje pomembna kompenzacija za privilegij politikov, ki jim ni treba zbirati podpisov. Tudi če bi bilo 10 neodvisnih kandidatov, ki bi jih morali spremljati uradniki, je to samo 30 na dan. Pri okoli 160.000 javnih uslužbencih, kolikor jih je v Sloveniji, bi bila to malenkost.

Adamič-Lundrovo nabrežje

Veliko oviro za no name kandidate predstavlja tudi nepoznavanje samega akta podpisa. Marsikdo meni, da s podpisom tako rekoč že voliš za kandidata. Kar seveda ni res. Podpis kandidatu podariš zato, da mu omogočiš, da sploh postane predsedniški kandidat. Da ima možnost, da bolj temeljito, v soočenjih in intervjujih predstavi svojo vizijo predsedovanja. Četudi mu naklonimo svoj podpis, v resnici lahko kasneje volimo kogarkoli. Sploh ni nujno, da prav tega, ki smo ga podprli. Naša odločitev je še vedno svobodna.

Državna volilna komisija in mediji tu ne opravljajo svoje vloge tako, kot bi bilo treba. Ljudje tega ne vedo v zadostni meri. Opazovala sem dogajanje na stojnicah tudi pred UE Ljubljana, ob vhodu na tržnico na Adamič-Lundrovem nabrežju. Ljudje so v strahu, da jih bo kdo nagovoril in prosil za podpis, namenoma gledali proč. Ker so mislili, da bi s tem zapečatili svojo volilno odločitev.

Bedno in ponižujoče

No name kandidati so nezanimivi tudi za medije. To je začaran krog. Biti no name pomeni, da nisi ušpičil nobene lumparije. Za vrat ti ne diha ne NPU, ne KPK, ne policija, nobena parlamentarna komisija. Nimaš ljubice, nimaš nezakonito pridobljenega bogastva, živiš normalno življenje. Kakšen dolgčas za medije. Zato tudi nimaš nobene resne možnosti, da se z njihovo pomočjo ljudem predstaviš.

No name kandidati pa ne postanejo formalni kandidati tudi po zaslugi prijateljev v narekovajih. Neiskrenih prijateljev. Dvomim namreč, da se no name kandidati sami odločijo za kandidaturo. Pri nas gotovo ne, tam čez lužo že mogoče. Vsaj aktualni.

Običajno gre za zunanjo spodbudo, za nek push iz okolja, za skupino prijateljev, kolegov, zaveznikov, podpornikov, seveda tudi pogovor z družino. Vse to se mora sešteti v dovolj velik motiv, pri katerem je del števca tudi iskrenost teh ljudi. Najavljenim kandidatom čestitajo, jih trepljajo po rami, obljubljajo to nujno formalno podpisno podporo od teh in onih — in še tiste tam da bodo nagovorili, da o onih tam na koncu niti ne govorimo.

Potem pa te podpore ni. Pogosto niti od tistih, ki so najbolj zavzeto trepljali “svojega” no name kandidata. Kako zelo bedno in ponižujoče! In kakšen paradoks!

V politiki res ni prijateljev, a prave prijatelje spoznaš prav skozi politiko!

Bolečina

Tako bomo imeli samo sedem kandidatov za predsednika države. Znane politike, znane obraze. Govorimo o spremembah, ki da si jih želimo, a jih ne zmoremo uresničiti. Nas peče bolečina ob pogledu na nove obraze, ki smo jim dovolili vstopiti v politiko na zadnjih parlamentarnih volitvah? Glede na javnomenjske raziskave odgovor na to ni potreben.

Pa saj biti predsednik države že nekaj časa nima ugleda, kot si ga zasluži. Je sploh vredno o tem še kaj pisati?

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.