Lovci na čarovnice slash slash slash, fuck off!

Po čudnem naključju sem se znašla v romanu Žitkovske boginje. Pa ne zaradi visokega obiska predstavnice ene od držav nekdanjega vzhodnega bloka. Zaradi tega obiska so bile vse oči uprte vame. V kontekstu “ti jo razumeš, ker prihajaš iz njenega sveta”.

A ko sem jo pogledala, se mi je zazdelo, da jo lahko razumem samo kot ženska razume žensko. Njeni čevlji so se svetili, toda torbica je definitivno govorila o ženski, ki ne spletkari. Bila je čisto navadna torbica. Oguljena, toda še vedno v formi za damsko torbico — čeprav bi lahko šla po nakupih v Lidl ali v Esselungo in vanjo nametala špecerijo. Bila je torbica močne in preproste ženske. Ženske, ki se kljub poročnemu prstanu včasih skrivnostno zaljubi, toda nikoli ne prestopi meje. Njeni podočnjaki so govorili o neprespanih nočeh in pretirani skrbi za druge.

Ampak to ni bilo zaradi nje. V romanu Žitkovske boginje sem se znašla, ker sem bila ta teden dvakrat obtožena čarovništva. Res nisem vedela, ali mi to laska ali me spravlja v zadrego.

Moški, ki mi ni bil všeč

Za prvo čarovništvo me je obtožil bivši. Hotel je, da prekličem urok nad njim. Za drugo čarovništvo pa me je obtožil moški, ki mi ni bil všeč.

Bil je moj prvi zmenek po dobrem desetletju.

Iskreno me je bilo sram zaradi dveh odraslih moških, ki nista sposobna dojeti, da sta sama odgovorna za svoje jebeno življenje. In da ne potrebujeta nikogar, da jima ga uničuje, saj to dobro počneta tudi čisto sama.

Moj zmenek v resnici sploh ni bil pravi zmenek. V resnici sem samo hotela na večerjo z nekom, ki ni moj sodelavec. Z moškim, ki je višji od mene. To je za Italijo taka dragocenost kot človeška ribica za Slovenijo.

Poleg tega res nisem hotela na večerjo z nekom, ki nosi roza in vijolične dekliške odtenke in ki je celo poletje na morju pil aperol na gumijastem samorogu.

Kakšne skupne interese pa imata vidva, so me najstniško ljubosumno spraševali sodelavci — trije moški, s katerimi preživljam čas in so postali moja družina. Dva dni pred zmenkom so mi napisali kup mailov in na Facebook prilepili nekaj neuporabnih člankov. Imeli so občutek, da jim polzim iz rok. Ne vem. Morda se jim moški, ki mi ni bil všeč, ni zdel serijski lepotec, temveč prej serijski morilec.

Meni pa se je zdelo, da bo veliko preprosteje, če izberem karizmatičnega moškega. Toda vseeno moškega, ki me ne bo pritegnil.

Slash slash slash

Moški, ki mi ni bil všeč, je glasbenik slash potapljač slash trener neke eksotične discipline slash slash slash …

“A ni že dovolj?” je rekla prijateljica, ko sem ji naštevala, s čim vse se ukvarja. Kateri manko kompenzira z vsemi temi disciplinami? Rekla sem, da po mojem nobenega, ker je na visoki čustveni ravni. Čeprav sem pomislila, da je morda zato, ker je zakorakal v drugo polovico 30. let in se mu je začela delati pleša.

Kakšna čustvena raven neki! Prepričana sem bila, da gre za nekaj banalnega. Vedno gre za to.

Prijateljica se je kislo nasmehnila in se namrdnila, kot da nekaj smrdi. Čeprav sva govorili po telefonu, sem videla, kako krči obrazne mišice, kot da se poskuša spomniti, kako je bilo doživeti orgazem, preden je imela otroka.

Vedno se največ zgodi, ko se nič ne zgodi

Med moškim, ki mi ni bil všeč, in mano ne bo nikoli nič romantičnega. Morda samo prijateljstvo za vedno. Kdo ve.

Toda ljudje okrog mene so napletali mrežo čudnih scenarijev. Na primer: voziš se v tujem avtu v tujem mestu; pazi, da se ne zaljubiš; romantično energijo usmerjaš k neki drugi osebi; saj veš, da se take stvari čutijo na vodi; rabiš čas, rabiš partnerja, bodi previdna …

Pomislila sem, da se vedno največ zgodi, ko se nič ne zgodi. Toda najpomembnejše spoznanje je bilo, da je v življenju treba ljudem reči fuck off, ko posežejo tja, kjer za njih ni prostora.

Predvsem ko nisi več najstnik, bi bilo to treba storiti vedno pogosteje. Reči človeku fuck off bi morala biti tedenska mantra. Obveznost. Tako kot eni po dolžnosti hodijo v cerkev ali na manikuro.

Sveže, neobremenjeno, neromantično

Zato sem vse tuje verbalne izpade v mislih blagoslovila z enim samim fuck off. Zame je bil to samo moški, ki mi ni bil všeč. Čeprav je šlo za druženje, ki je bilo drugačno. Sveže, neobremenjeno, neromantično.

Potem pa mi je poslal sporočilo, da joče.

“Zakaj že?” sem vprašala. Nekaj dni pozneje me je pogledal globoko v oči in rekel: “Ker lahko vidiš v mojo dušo. Ker si prava čarovnica. Veš, da si.”

No, ja.

Moški so dandanes pravi trapci. Poletje so preždeli na gumijastem samorogu. Zato res ne vem, zakaj me preseneča, da tudi še v tem stoletju verjamejo, da so ženske čarovnice. Zelo hipstersko, toda tako srednjeveško.

Bo že držalo, da nas ta instant filozofija vrača v čas začaranih žabcev, gorečih udov in odsekanih glav. Res me zanima, kaj še prihaja.