S Cankarjevimi narekovaji ali brez: “Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!”

22.9.2017 / 06:08 1 komentar
Biti (Jerman) ali ne biti (župnik)? So Hlapci že sto let samouresničujoča se prerokba? Slovenska usoda? Pred premiero.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včeraj sem na hitro in po dolgem času preletel original Cankarjevih Hlapcev. Ugotavljam, da še vedno znam cele pasaže ali vsaj najznamenitejše replike na pamet.

No, do sobotne premiere v SNG Drami Ljubljana bom prebral še bolj podrobno. Tole je samo napovednik. 

Hlapci so psihološko najbrutalnejša drama — in literatura sploh — o Slovencih, kar jih je bilo kdaj napisanih. Tipično, da tistih osem let, ki so bila Cankarju po Hlapcih še dana, drame ni hotelo uprizoriti nobeno slovensko gledališče. Čeprav avtor ni bil kdorsibodi.

Kriva pa najbrž ni bila samo cenzura, temveč je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je Cankar postajal socialni (samo)izobčenec in končal v hiralnici za reveže.

Tudi ni nenavadno, da Hlapce v slovenskih teatrih še vedno razmeroma redko uprizarjajo. Manj kot dva ducata uprizoritev v manj kot sto letih je razumljiva ignoranca. Jaz bi Hlapce gledal vsako sezono, kjerkoli, če bi jih le uprizarjali.

“Najboljše pa so pečene piške.”

Hlapci so eden od vrhuncev slovenske literature zato, ker so nenavadno dvoumni. Po eni strani surovo neizprosni v svoji kritičnosti do socialnega in političnega oportunizma, po drugi pa tako briljantna, posrečena, vrhunska, virtuozna literatura, da jih ne moremo jemati popolnoma zares kot diagnozo.

Cankarjeve znamenite pasaže/replike iz Hlapcev, ti fascinantni literarno-politični slogani so že zdavnaj ponarodeli. Našemu Ivanu je v drami uspelo ustvariti meme, ki so za célo stoletje naprej definirali slovenstvo in ga tudi vedno bolj definirajo.

  • “Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!”
  • “Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!”
  • “Jaz sem Kalander, kovač; kdo bi rad še kaj vedel?”
  • “Antikrist!”
  • “Čez vero šimfa!”
  • “Lepa beseda je napredek. Lepa reč je svoboda. Najboljše pa so pečene piške.”

Kritika v funkciji emancipacije in samokorigiranja

Za moje pojme se temeljno vprašanje Hlapcev glasi, ali nas je Cankar s tem samo diagnosticiral ali pa definiral za vedno? Ali sta gospodar, ki se menja, in bič, ki ostane, naša usoda?

Zanima me problem literature in ne samo literature kot kritike v funkciji emancipacije in samokorigiranja. Ali po cankarjansko rečeno očiščenja in pomlajenja? Ima ta subverzivnost sploh kaj haska? Bomo na kolektivnem psihološkem nivoju kdaj prerasli to podredljivost? Je to slovenska usoda? Je bil Cankar tako daljnoviden? Ali pa je v resnici samo tako dobro napisal to prekleto dramo, da je v resnici lastnoročno izoblikoval cel narodni karakter? So Hlapci samouresničujoča se prerokba?

Še več! Je Cankar s svojo nedeljsko socialdemokracijo z Rožnika zabetoniral današnjega socialno čutečega intelektualca kot Jermana, obrtnika pa kot Kalandra? In da so vsi ostali od klerikalcev do desničarjev navadni bebci, dobri le kot negativci za na oder? Je za današnjega Slovenca še vedno edina osebna in socialna dilema dilema med Jermanom in župnikom? Je pri tem fascinantnem cankarjanskem sranju moderno, prenovljeno, advanced Slovenstvo sploh možno? 

No, danes vsak cepec lahko reče, da smo hlapci. (In tudi reče. Slovenec Slovencu, seveda, od drugih tega že nočemo poslušati.) To s frakom in talarjem je bilo že tisočkrat politično zlorabljeno. Ampak Hlapci so še vedno super. Komaj čakam, da jih jutri vidim. Res me zanima, kaj se je Janez Pipan tega lotil.

Marko Mandić (v ozadju) kot Jerman in Jernej Šugman kot župnik v Hlapcih Ivana Cankarja, v režiji Janeza Pipana. Premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana v soboto, 23. septembra 2017, ob 20:00. — [Fotografija: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana]

Odlomek

Za pokušino samo ta odlomek. Eden od bistvenih prizorov Hlapcev. Če greste gledat predstavo ali ne, lahko si jih po dolgem času spet preberete (downloadate) integralno verzijo na tej povezavi. Priporočam PDF Schwentnerjeve izdaje.

Ivan Cankar: Hlapci

Jerman: Glejte, človek dandanašnji še svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu, ne prijatelju; in še sebi ni zvest — ne svojemu spoznanju, ne svoji naturi … pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki zaupa na oko in na besedo, kakor otrok? Pomislite, pol leta je komaj, komaj od setve do žetve, pa so ljudje, brez števila jih je, zavrgli svojo pamet in svojo vest, kakor škodljivo breme na tej poti do kruha. Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, klečé pred njegovimi nevrednimi hlapci; prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo pre­klinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da boš napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je go­spodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Go­spodar se prekriža, hlapec moli rožni venec; gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost; noč in dan stoje pred nje­nimi durmi, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca …

Kalandrovka: Čez vero šimfa!

Kalander: Môlči, baba!

Ženske: Čez vero šimfa! Čez vero šimfa! (Hrup.)

Jerman (začuden): Nisem govoril o veri …

Delavec: Dali so jim znamenje! (Pokaže na duri v ozadju.) Tam so jim dali znamenje!

Jerman: Prijatelji —

Glasovi: Môlči! — Nehaj, šolmašter!

Ženski gla­sovi: Antikrist!

Ženski glas (v hipni tišini, tako da se jasno čuje): Mati mu umira, on pa Boga preklinja!

(Odtod do konca se vrši vsa stvar v hrupu in zelo hitro, tako da beseda prehiteva besedo.)

Glasovi: Nehaj, šolmašter!

Nace: Kristjani, ljubi moji, ne takisto —

Jerman (je stal za trenotek osupel): Kakšna je bila beseda, ki ste jo rekli? Kaj ste iznašli, da bi me do dna ranili? — Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!

Glas (od okna): Ali ste možje, da poslušate?

Glasovi (vsivprek): Lákot! — Ti nas boš zmerjal? — Na cesto! — Udarite! —

Jerman (stopi z eno nogo na stol, z drugo na mizo): Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno —

Glasovi: Zadosti je! Kdo je hlapec?

Ženski glasovi: Ali ste možje ali niste? Ali da ga me razpraskamo? (Možje so vstali, kozarci zazvenčé; miza v ozadju se je bila prevrnila.) 

Delavec: Kamenje! Zaprite okna!

Kalander: Gospod, nehaj!

Glasovi: Kdo je hlapec? — Udarite!

Jerman: Hlapci, obsojeni za hlapce — 

Glasovi: Kdo? (Čase žvenkečejo, leté proti Jermanu: nenadoma se prime za glavo in omahne s stola.)

Nace: Ne greha, ljudje krščanski, ne greha! Ne krvi! (Kmetje ga sunejo v stran in silijo proti Jermanovemu omizju.) 

Glasovi (v ozadju): Ubijte ga!

Delavec: Ranjen!

Župnik (stoji visok in širok med durmi v ozadju): Vade in pace!

Kalander (je bil prijel Jermana pod pazduho ter ga potisnil skozi duri na desni; stopi pred duri in prime stol v roko): Jaz sem Kalander, kovač; kdo bi rad še kaj vedel? (Ljudje se umaknejo.)

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE