Skriti razlog za medaljo: Reprezentanca je delovala kot uspešna domačija
Pisala sem že o tako imenovani indigenizirani modernosti. Podomačenje je edini način, da lahko z Zahoda uvožene institucije, prakse in rešitve — ki jih označujemo kot “modernost” — v nezahodnih družbah sploh delujejo.
Pisala sem že tudi, da je temeljni problem vseh postsocialističnih družb prav neindigenizacija z Zahoda uvoženih praks, institucij in rešitev. To velja tudi za Slovenijo.
Zahodne institucije, prakse in rešitve pri nas naletijo na nepremostljivo oviro domačijskosti kot zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Za to, da te stvari v Sloveniji delujejo, je nujna njihova indigenizacija. Podomačenje. Torej prilagoditev slovenski domačijskosti.
To je čarobna formula za uspeh. Ki jo nekatera naša podjetja — Krka, Steklarna Hrastnik itd. — uspešno prakticirajo.
Najnovejši dokaz za to, da indigenizacija deluje, pa je zlata medalja slovenskih košarkarjev.
Rezultat kot skupna last
Po uspehu košarkarske reprezentance so se začeli vsi spraševati, kaj je bilo tisto, kar je njihov uspeh omogočilo. Omenjali so veliko razlogov.
Toda poleg mnogih drugih razlogov obstaja še eden, ki doslej še ni bil omenjen: namreč domačijskost.
Slovenska reprezentanca je tokrat namreč delovala kot uspešna domačija. Naj na kratko povzamem temeljne principe domačijskosti, ki so se v zgodovini uveljavili v slovenski socialni organizaciji.
- Domačija je socialna skupina, ki združuje vse, ki skupaj delajo za lastno preživetje na določeni kmetiji.
- Rezultat dela ni nikoli individualna last posameznega člana domačije. Ampak je skupna last. Skupni dosežek.
- Ki omogoča preživetje vsem članom domačije. In to neglede na to, koliko in kako dobro je posamezni član delal.
- Domačija deluje kot “mi” skupina. Z njo se posameznik v celoti identificira.
- Prostor za individualnost, ki bi bila v nasprotju z interesi domačije, je minimalna.
- Ker v domačiji ne gre za posameznika. Ampak za skupino.
Brez individualnega ekshibicionizma
Tako je slovenska reprezentanca delovala na evropskem prvenstvu. Delovala je kot skupina. Kjer ni šlo za posameznike in njihov individualni ekshibicionizem. Ampak za skupino. Za njeno dobrobit. Za funkcionalnost. Uspešnost. Za rezultat.
Rezultat ni bil zasluga nobenega posameznika. Čeprav sta se kar dva slovenska košarkarja znašla v najboljši peterki prvenstva. Rezultat je bil zasluga vseh. Selektor je poudarjal delo igralcev. Igralci so poudarjali delo selektorja in soigralcev. Dragić, najboljši igralec prvenstva, je ves čas govoril, kako odlični so vsi drugi igralci. Ne on. Ne “jaz”. Ampak drugi. Vsi. Celota. Ekipa.
Socialni potencial domačije
Ta kolektivizem je edini možni in pravilni način aktivacije socialnega potenciala domačije. Domačijskost ima namreč — tako kot vsaka oblika socialne organizacije — tako slabe kot dobre strani.
Ena od ključnih dobrih plati je, da lahko domačijskost omogoči aktivacijo neverjetne kolektivne energije, ki je bistveno večja od seštevka energij posameznih akterjev. A seveda samo v primeru, če obstaja skupni projekt, s katerim se lahko identificirajo vsi člani.
Domačijskost kot način socialne organizacije omogoča sprostitev potencialov, ki jih noben izoliran posameznih sam ne more sprostiti. Gre za moč skupine. Ki je večja od golega seštevka moči njenih članov. Moč skupine zato omogoča dosegati in početi neverjetne reči. Premikati gore. In to je to, kar so na tem evropskem prvenstvu počeli slovenski košarkarji. Premikali so gore. Počeli so neverjetne reči.
Voda vedno najde pot
Sama sicer ne gledam tekem. Nobenih. Prva tekma na tem evropskem prvenstvu, ki sem jo gledala, je bila tekma proti Španiji. Šlo je za igro, ki je bila kot tok vode. Potoka ali reke. Ki ju noben kamen ali skala ne more ustaviti. Skale in kamni, ki jih je vsa ta voda obšla, so bili Španci. Igra slovenskih košarkarjev je bila prezentacija nezavednega razumevanja in stika med igralci, ki presega racionalno. In ki ga omogoča domačijskost.
Spomnila me je na košarko, ki sem jo gledala v mladosti. Ko je jugoslovanska reprezentanca pometala z reprezentancami, ki so bile takrat v vrhu svetovne košarke. Z reprezentanco ZDA. In Sovjetske zveze. Morda sem si zato želela, da bi Slovenci v finalu igrali z Rusi. Napad nostalgije pač.
Projekt in mož
V zadnjem tednu sem ničkolikokrat slišala komentar, da bi se morali slovenski politiki zgledovati po slovenskih košarkarjih.
To je 100-% točen komentar. V smislu, da bi politiki morali znati sprostiti to produktivno energijo, ki jo omogoča domačijskost. Ne pa tičati v njenem socialnem partikularizmu. Zaradi katerega že vse od osamosvojitve trpi vsa slovenska družba. Večina Slovencev in Slovenk.
A je treba pripomniti, da se je v domačijski socialni organizaciji mogoče izogniti socialnemu partikularizmu samo, če obstaja skupni projekt, s katerim se vsi identificirajo. In “veliki mož”, ki ta projekt vodi.
Slovenska reprezentanca je tokrat imela oboje. Projekt in moža. Slovenska družba pa žal nima ne prvega ne drugega.