Dan, ko je njen sin zabodel sošolca s svinčnikom (3.)

Nadaljevanje prejšnjih tekstov Dan, ko je na prekletem pikniku pri bratu njen sin plezal na drevo (2.) (3.9.) in  Dan, ko je bila vrečka iz trgovine tako polna, da je dno skoraj popustilo [1.] (20.8.).

Otroci so bili v vrtcu in šoli, mož v službi. Stanovanje je že pospravila, prebrala časopis in popila tretjo kavo. Za večerjo je bila že pripravljena doma narejena sicilijanska omaka, ki se bo odlično prilegla k tunini. Razmišljala je, ali bi zraven ponudila pire krompir ali pa raje popečen kruh z maslom.

Natočila si je kozarec vina, ga skoraj na dušek popila in si natočila še enega. Pa potem še enega in si prižgala cigareto. To trapasto navado je za več kot deset let opustila, vendar je lani, ko je Miha začel hoditi v šolo, Lučka pa v vrtec, spet začela kaditi. Z dveh cigaret na dan je prišla že na deset, ob dolgih dnevih, kot je bil ta — in kot je bil skoraj že vsak —, pa je pokadila tudi po celo škatlico.

Klic iz šole

Lučka je kazala rahle znake anksioznosti v stikih z vrstniki, zato sta z možem sklenila, da bo za njeno socializacijo bolje, če domačo vzgojo vsaj za dve leti nadomesti vrtčevska.

Klic iz šole jo je popolnoma vrgel iz tira. Sporočili so ji, da je Miha sošolca Tima med poukom s kemičnim svinčnikom zabodel v lice.

Natočila si je še en kozarec vina. Ni in ni mogla razumeti, kaj dela pri vzgoji narobe, da ima sin take izpade. Ob treh se dobijo s Timovimi starši pri ravnatelju.

Tresla se je, ker ljudje ne razumejo, da Miha tega ne počne iz gole žlehtnobe, ampak da je bil povod zagotovo na Timovi strani. Seveda pa je vedela, da za njegovo reakcijo ni opravičila, zato ga pač ni mogla zagovarjati. Čeprav je bilo njeno srce vedno na njegovi strani. Ni se mu dalo dopovedati, da ne sme reagirati s silo, če mu kdo reče ali naredi kaj slabega.

Ko so se o tem pogovarjali, je to vedno razumel. Toda prej ali slej je spet prišel trenutek, ko se mu je pred očmi stemnilo in ni vedel, kaj počne, kot je sam to opisal.

ADHD

Pojasnjevanje staršem otrok, do katerih je bil agresiven, in razredničarki — ki Miha že tako ni prenašala in s katero sta imeli že večkrat resne težave, ker mu je kljub dobrim rezultatom na testih zaključevala ocene navzdol zaradi motenja pouka —, je bilo mučno kot sto hudičev in se ji je zdelo že brezplodno. Razlagala jim je, da ima njen sin mogoče ADHD. Toda učiteljica te motnje sploh ni priznavala, ravnatelj pa zanjo sploh še ni slišal.

Ura je bila šele dve, bila je že oblečena. Natočila si je še en kozarec vina in steklenico odnesla v smeti pred blokom. Postajala je rahlo zaspana.

Med čakanjem, da bo ura 14:45, da se odpravi v šolo na zagovor, se je zleknila v fotelj in zadremala. Zbudil jo je telefon. Shit, shit, shit, ura je bila 15:20. Bila je ravnateljeva tajnica. Timovi starši, razredničarka in ravnatelj in Miha so čakali, da pride. Izgovorila se je, da je imela prometno nesrečo pred blokom in da je že na poti. Zdaj je samo upala, da se ji nesreča res ne pripeti.

Gumijasti bonboni

Pograbila je plašč in torbico in zaloputnila vrata. Pozabila je ključe od garaže in tekla nazaj. V avtu je besno iskala žvečilne, a jih ni bilo. Vzela je deset že večkrat raztopljenih in znova ohlajenih gumijastih bonbonov, ki so se valjali v avtu že od vikenda, si jih zbasala v usta in žvečila, da se znebi zadaha po cigaretah in vinu.

Kašljala je, bonbon se ji je zataknil, morala je pljuniti skozi okno. Bolela jo je glava, šlo ji je na bruhanje. V križišču pri šoli je prevozila rumeno luč in na srečo pri šoli našla parkirni prostor. Zamujala je 35 minut. 

Vstopila je v pisarno in začutila jezne poglede. Timova mama je bila objokana. Stopila je k njej in se ji opravičila za Mihovo ravnanje. Ženska je rekla, da bo dobil šive in da je sin v stiski, ker se boji, da mu bo Miha še kdaj kaj naredil:

“Ne morete se opravičiti z besedami. Hočem, da prepišete sina v drug razred, če vam je res žal,” ji je hlipajoče zabrusila.

“Temu otroku ni pomoči!”

Ni imela moči, da bi ji razložila, da bo v drugem razredu enako. Miha bo verjetno imel vedno takšne izpade, če bo čutil, da se mu dogaja krivica, pa čeprav še tako majhna. Preprosto ne razume, da je potrebno v tej družbi, ko nekdo ne ravna prav, to ignorirati, in da ne more biti on tisti, ki popravlja krivico.

Obrnila se je k učiteljici in jo vprašala, kaj se je zgodilo. Ta jo je pogledala s privzdignjeno obrvjo in pojasnila, da sta se Miha in Tim začela prepirati zaradi tega, ker je Tim zafrkaval sošolko, da že ima joške. Tim je začel naenkrat kričati in v licu je imel kemični svinčnik, kri je špricala, cel razred je začel kričati.

“Sicer pa verjetno ne mislite, da obstaja opravičilo za vedenje vašega sina. Brez moči sem. Res bi bilo najbolje, da ga prepišete. Ravnatelj, žal mi je, ampak temu otroku ni pomoči.”

Timova mama je spet planila v jok.

Vstala je, grobo prijela Miha za roko, se opravičila zbranim in dejala, da se bosta z možem pogovorila, kako naprej. “Jutri ga ne bo v šolo, da se razred pomiri.” In sta šla.

Nogomet

Bila je tako besna, da bi ga najraje pahnila po stopnicah, da bi se prikotalil do avta. Namesto tega pa mu je rekla: “Miha, zdi se mi, da se mi dogaja ogromna krivica. Zaradi tvojega ravnanja me boli glava, počutim se osramočeno in ponižano. Grozno mi je pri srcu in ne vem, ali sploh obstaja rešitev, da se neham tako počutiti. In kriv si samo ti.”

Miha je zajokal. Do doma nista spregovorila.

Ob petih je imel nogomet. Razmišljala je, da bi ga za kazen izpisala s treningov. Vendar je vedela, da bi Miha to občutil kot najhujšo krivico, da bi imel samo še več energije in postal še bolj nervozen. Morda bi se začel znašati celo nad Tinkaro in Lučko.

Poklicala je trenerja Luko, ki je skoraj edini razumel Mihove težave.  V solzah mu je razlagala, kaj se je zgodilo. Da resno razmišlja, da Miha nekaj časa ne bi hodil na treninge, ker da je to še edino, kar lahko poskusi, da bi se sin nehal tako obnašati.

“Pomirite se,” je rekel trener. “Miha ni hudoben fant. Pripeljite ga danes malo prej, se bom jaz z njim pogovoril.”

Mladi trener Luka

Odleglo ji je. Trener Luka je bil edini v njenem življenju, ki je tako kot ona verjel, da je Miha v resnici dober dečko. Njen mož je nad njim popolnoma obupal in se z njim skoraj ni več pogovarjal. 

Spakirala mu je stvari za trening, ga brez besed prijela za roko in posedla v avto. 

“Pridite naprej. Miha, preobleci se in počakaj na igrišču,” je rekel Luka.

Gledala v tla in se počasi približevala mizi. Luka je vstal jo gledal v obraz, a mu ni mogla pogledati v oči. Prijel jo je za roke, ona pa se mu je vrgla v objem in zahlipala kot majhen otrok. Pobožal jo je po laseh in stisnil k sebi.

Pri srcu ji je postalo malo lažje. Vsaj tistih 15 minut v pisarni pri mladem, postavnem trenerju. Bil je edini, ki je verjel, da ne gre za preveč zaščitniški odnos matere do sina ampak za resno vedenjsko težavo, za katero razen močnih tablet z mnogimi stranskimi učinki skoraj ni rešitve.

Nadaljevanje 30. septembra.