EuroBasket: Biti Slovenec je najboljše, kar se nam je lahko zgodilo

18.9.2017 / 06:10 3 komentarji
Ampak zakaj za vraga smo morali čakati na zlato medaljo, da smo se tako množično in tako evforično začutili tako enotne?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Košarka je spremenila srčni utrip Slovenije. Spremenila je teme pogovorov med posamezniki, postavila na glavo naslovnice medijev in vrstni red člankov, radijskih in TV novic. Evforija je trajala od prve tekme s Poljsko in pripeljala do finalne zmage.

Navdušenje je zajelo vso Slovenijo. Od Pinc pri Lendavi do Robidišča pri Breginju. Od Libelič na Koroškem do Vinice v Beli Krajini. Povezala nas je v zmagovalnem poletu in v upravičenem upanju, da lahko dosežemo največ.

Za razliko od Planice, ki nas s podobno silo povezuje tudi fizično, stisnjene v maternico Tamarja, smo se ob košarkarskih tekmah dobivali v barih, na obiskih pri prijateljih ali v družinskem krogu pred domačim sprejemnikom. No, na tisoče rojakov tudi v Carigradu.

Povezanost je bila neverjetna. One team, one dream. En narod, ena želja. Zlata medalja.

Zmagovalna miselnost

Med prvenstvom smo zaslutili, da med Slovenci obstaja zmagovalna miselnost. Stotine Slovencev so v petek drle v Celje po bliskovito narejen potni list, potem ko so že kupili letalsko karto za Turčijo. Čeprav niso vedeli, ali bodo sploh dobili vstopnico ali pa bodo ostali pred dvorano.

In vsa pohvala uslužbencem upravnih enot in Cetisu, da so se tržno naravnano prilagodili večjemu povpraševanju in da niso ob 13. uri — kot to delajo ob petkih običajni birokrati — zaprli svoja vrata.

Dovolj hitro se je organizirala tudi nemška Adria Airways in dodala še enajst letal za Carigrad. Zanimivo bi bilo spremljati njihov odziv, če bi Adria še bila v slovenskih rokah.

Zdaj ali nikoli

Kapo dol tudi vsem fanom, ki so se odpravili na tekmo z avti, avtodomi, avtobusi. Daleč je Carigrad, toda zlata medalja je bila blizu. Še nikoli ni bila bližje. In ne vemo, kdaj bo spet tako blizu. Zdaj ali nikoli. Treba je bilo na tekmo v Carigrad.

Upam, da ste vozili varno, se menjavali za volanom, upoštevali nujnost postankov in gnečo na cesti. Še posebej od Srbije naprej. Tudi od tam so se namreč v Turčijo valile množice po petkovi srbski zmagi nad Rusijo.

Večina med nami je najbrž tudi občutila ta božajoče dražljivi občutek ob branju zapisov v tujih medijih. Takšnega glorificiranja slovenskih športnikov nismo bili deležni niti v najboljših časih Tine Maze ali Petra Prevca. Pravi vrhunec pa je brati slavospeve, ki jih posvečajo naši reprezentanci mediji iz poraženih držav in opazovalk.

Just sport!

Košarka je bila in bo še nekaj časa tema poslovnih pogovorov, uradnih prezentacij, motivacijskih in team building srečanj, pa tudi političnih debat. Še na pogovoru o odgovornem pitju piva smo govorili o tem, kako tako velike uspehe in vsesplošno zadovoljstvo potešiti z zmerno količino piva.

Družbena omrežja so preplavljena z bolj ali manj duhovitimi sporočili — kot je na primer tisti o užitku moškega lulanja, ki se odbija od table. Vedno jezne žene so te dni z manj nejevolje očistile tudi to nesnago.

Zanimivo je bilo spremljati navijaško temperaturo v Carigradu in Evropi nasploh. Do naslova evropskih prvakov smo prijadrali na valovih majhnega, nasmejanega, športno zavidljivo razvitega, košarkarsko talentiranega naroda. Žéli smo vsesplošno naklonjenost navijačev v dvorani in evropske TV publike. Z devetimi zaporednimi zmagami smo povezali vso Evropo in še Turke za nameček.

Nič političnega, da ne bo pomote. Just sport!

YU čustveni napor

No, finalna tekma je bila čustveno težka in zahtevna. Tekme med državami nekdanje Juge imajo za vse vpletene — pa če to želimo ali ne — poleg športne note vedno tudi močno politično.

V Sloveniji živi veliko ljudi, ki imajo korenine v Srbiji. Za koga so bíla njihova srca? Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kako se je navijaško opredelila Hrvaška, ki ima tudi močno srbsko diasporo. In za koga so navijali Rusi, ki so si blizu s Srbi, a so jih ti neusmiljeno nabutali?

Biti Slovenec septembra 2017

Biti Slovenec je bilo ta mesec najboljše, kar se nam je v Evropi lahko zgodilo. Ampak zakaj za vraga smo morali čakati na EuroBasket 2017, da smo se tako množično in tako evforično začutili tako enotne?

Kaj nam manjka, da tega ne zmoremo in ne znamo raztegniti čez celo leto? Štofa imamo dovolj od januarja do decembra in iz leta v leto. Saj nimamo samo športnikov! Imamo znanstvenike in njhove dosežke, umetnike in njihove dosežke, pa naravne lepote Slovenije, kulinariko itd.

Poiščimo to izgubljeno samozavest najprej v nas samih. Košarkarji so lahko samo visoki ljudje. Kot narod pa smo lahko veliki, četudi smo majhni.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE